Enega najlepših letošnjih poletnih dni smo v okrnjeni družinski sestavi doživeli na Kladivu. Že nekaj minut čez sedem smo bili na vrhu, kjer veter ni bil najbolj prijeten, je bilo pa jutro z razgledom toliko bolj slikovito.

Trudiva se, da bi gore otrokom približala kot svet, kjer lahko izživijo svojo igrivost, radoživost, svojo raziskovalno strast in izkusijo v živo zgodbe o Kekcu. Zato vrhovi gora niso naš cilj, to postanejo sčasoma. Potem, ko varen in zanesljiv korak pridobijo na grbinastih travnikih planin ob vznožju, v gorskih gozdovih, na kravjih poteh. Če bodo vzljubili ta svet, potem ga bodo lahko tudi spoštovali. Zato je pomembno, da se potrudimo odgovoriti na njihova vprašanja, jim prisluhniti in skupaj spoznavati gorski svet.

Gore niso samo vrh, ni samo pot do vrha. Gore so tudi dišeče rože, siv apnenec, nežne iglice macesna, mrzla studenčnica, ptičje petje, rezek zrak, tišina, ki jo slišiš in močan prepih na vrhu. Gore so tudi prepadi, strme trave, krušljiva skala, poledenel sneg.

Doživetje in občutki se združijo na vrhu. Z vrha je svet tako majhen, problemi v dolini pogosto bizarni. Tisto, kar se nam zdi v dolini tako zapleteno in nejasno, je na vrhu gore zelo enostavno, preprosto. Glava je čista, kakor da bi zagnal “disk cleanup”.

Čudovit dan je bil.