Kakšen dan je v hribih tako, da se zdi vse skupaj smiselno. Sploh ni nobenega vprašanja, kaj če bi bil sneg malo bolj odjužen, kaj če bi šla bolj zgodaj, kaj če bi veter pihal malo manj, … Tako kot je, je the best. Približno tako, kot zgornja fotka. Nadzemeljsko lepo in v družbi, kjer nobena beseda, nobeno dejanje, ni napačno.

V knjigo Čudovita Slovenija sem nekoč zapisal: “Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.” Vse svoje gorniške avanture povezujem z ljudmi, s katerimi smo si dogodivščine delili. To je duša gora. Zato mi je današnji svet osvajanja gora s pametnimi urami, ki beležijo vse mogoče nepomembnih podatkov, tuj. Pogosto je bolj pomembno, koliko višincev sem naredil, kot kako se imenuje gora, na kateri sem in katera je sosednja.

Zato se mi zdi zelo pomembno, s kom si deliš ta sveti prostor. V gorah je neverjetno veliko zgodb, naše so le delček tistega, kar je bilo in kar še bo, zato smo lahko hvaležni, da živimo v času, ko lahko gore doživljamo na turnih smučeh, eni od najlepših dejavnosti nasploh.

Si še vzamemo čas, da vsrkamo vso lepoto turne smuke in okolja, v katerem to počnemo? Midva z Edijem (njegov prispevek o turi) si ga!!