19
2014Vsi bi ga radi imeli, narodni park namreč, toda le do mere, ko na posameznika ali skupino vpliva brez omejitev in prepovedi. Priznam in hkrati kažem s prstom na pristojno ministrstvo in vlado, ki je z ustanovitvijo parka obljubila in predpisala mnogo stvari, tudi s finančnimi posledicami, ki so namenjene predvsem prebivalcem in lokalnim skupnostim ter drugim akterjem na območju parka, da svojih obveznosti v večji meri ne izpolnjuje. Nisem povsem prepričan, da bi jih v primeru drugačne finančne situacije izpolnjevala, pa vendar je občutek tak, da je varstvo narave tudi za vlado le breme in ne vidi nobenih koristi. Kot javni uslužbenec čutim slabo voljo, negativino energijo ter naperjenost ljudi do parka, tudi do javnega zavoda, saj je resnično neugodno delati na način, kjer je potrebno izpolnjevati, predpisovati in uveljavljati z zakonom predpisane prepovedi, medtem ko na drugi strani tudi z zakonom predpisane koristi, razvojne spodbude in ugodnosti, ne moremo izvajati.
V območje parka vstopa neskončno veliko interesov, jasno zakaj, ker je območje parka neskončno lepo. Iz izkušenj vem povedati, da si le redko kdo od omenjenih prebere, kaj je v parku dopustno in kaj ne. Mnogi sploh nič ne vprašajo, mnogi pač. Mi smo tu za to, da na vprašanja odgovorimo, obrazložimo, zakaj narodni park je in kakšne omejitve ter prednosti prinaša. O priložnostih ni potrebno veliko govoriti, ker jih ljudje sami iščejo in najdejo. Ko premišljujem o tem, zakaj ljudje niso informirani o parkovnih prepovedih, si vedno znova odgovorim, da nam je pač Slovencem samoumevno, da park imamo, ampak se pač v njem tako ali tako lahko počne vse. No, skoraj vse. Vem tudi, da smo kot javni zavod premalo slišani, da mogoče ne znamo dovolj jasno in preprosto povedati, kaj se sme in kaj ne. Zagotovo pa vem, da pogosto tudi zelo dobra obrazložitev neke prepovedi ali režima ne pade na plodna tla oz. se jo skuša interpretirati tako, da ustreza interesnim skupinam. Tudi pritiski niso redki. O spoštovanju do edinega narodnega parka sploh ne bi želel preveč govoriti. Veliko je besed o spoštovanju, ampak potem vedno slišim iz istih ust: “Kakšno majhno izjemo za nas bi pa le lahko storili, kajne? Veste, to kar mi počnemo, je res nekaj posebnega in nič ne vpliva na to in ono, …”
Čeprav sem šel zavestno v to službo in moram priznati, da jo z veseljem in navdušenjem opravljam, se vseeno velikokrat vprašam, kako za vraga sem se znašel v vlogi, kjer moram z mnenji in soglasji nekaj prepovedovati. Sicer mi je všeč tisti del, ko z mnenji in soglasji svetujem, pa še to največkrat predhodno, v pogovorih, na terenu ali drugje. Veliko raje bi širil znanje in vedenje o parku prek predavanj, svetovanj, fotografij, pisane besede. Tako pa sem velikokrat le navaden birokrat. A tega se moram žal tudi zelo dobro zavedati, saj sem javni uslužbenec in zato tudi zavezan pravilom in ravnanjem, ki iz tega izhajajo. Mnogi tega ne razumejo ali nočejo razumeti. Za njih je važen le lasten interes. Kdor me pozna, ve, da si želim zadeve bolj kot popolnoma prepovedati, urejati. Žal to v mnogih primerih ni mogoče, ker obstaja zakon o narodnem parku, ki je v nekaterih delih zelo jasen in neraztegljiv in ga ni mogoče na več načinov interpretirati. In pričakovati, da bi delal v nasprotju s predpisom, ki so ga sprejeli državljani prek državnega zbora, je za nekatere realno, za mene osebno nemogoče. Zavedam se, da je narodni park od vseh, da je lastnina znotraj parka od lastnikov, da ima vsak posameznik in skupina svoj interes in svoje potrebe. Problem je vse to uskladiti znotraj prenormiranega sistema, ki velikokrat ne dopušča strokovnih, pretehtanih, usklajenih odločitev, ampak se drži črke zakona, ki je v delih spisan le zaradi tega, da se skuša ujeti lumpe, vsi ostali pa z njimi delijo usodo. V idealnem svetu bi bila lastnina v narodnem parku državna (primeri v ZDA) in bi bilo upravljanje lahkotno, neproblematično, lahko tudi ekonomsko koristno. Realnost je pač popolnoma drugačna.
Ko se tako sprašujem, kako bo park deloval v prihodnje in kakšen dan ne vidim ravno svetle prihodnosti, me vedno znova spodbudijo besede tujcev, turistov, pa tudi strokovnjakov z različnih področij, tudi naravovarstva, ki občudujejo območje narodnega parka in se čudijo lepotam, ohranjenosti, prijaznosti domačinov, itd. Seveda oni ne poznajo problemov, ki jih prebivalci, upravljavci parka in drugi deležniki v tem prostoru čutimo in z njimi živimo dnevno. Rad bi dočakal dan, ko bo z našim narodnim parkom zadovoljen prebivalec parka, obiskovalec, župan, gozdar, športnik, planinec, naravovarstvenik, upravljavec parka, vikendaš, turistični delavec, pa tudi vlada in državni zbor, no, pa še kdo bi se našel. Da bomo vsi ponosni in bomo vsi od parka nekaj imeli. Naravovarstveno, ekonomsko in družbeno korist. Ampak to ne pomeni, da bo vse dopustno in možno, to pomeni, da bo moral vsakdo prevzeti svoj del odgovornosti.
Napisano je moje osebno mnenje in ne mnenje zavoda, v katerem sem zaposlen.
Vse fotografije: Jure Frelih
19
2014Voda ni samo življenjsko najpomembnejša naravna dobrina. Iz stališča geologa je voda tudi najmogočnejše transportno sredstvo na Zemlji. Prenos materiala iz višje ležečih delov v nižje, je njeno nikoli dokončano delo. Za fotografa pa neskončen vir inspiracije.
Water is not only life’s most important natural resource. From a geological perspective water is also the most powerful transport system on Earth. The transfer of material from the higher-lying parts to the lower is it’s never ending job. For the photographer water can be endless source of inspiration.
18
2014Prvi dan vrtca prvega otroka sem dojemal zelo čustveno. Pa ne toliko zaradi strahu pred tem, kako se bo znašel prvi dan, temveč zaradi zavedanja, da gre otrok prvič v organiziran sistem, ki bo trajal najmanj 13 let šole in v našem primeru še tri leta vrtca. Iz družinskega okolja otrok vstopi v sistem, na katerega nimaš prav velikega vpliva. Ali pač, če si eden od staršev, ki rad in pogosto teži vzgojiteljicam, ravnatelju, šoli, uradnikom, itd. Ne bom preveč razpredal o tem ali je sistem dober ali ne, ker o njem niti ne vem veliko, rad bi le izrazil svoje začudenje nad tem, kako je šolski sistem dopustil staršem preveč vtikanja v sistem in pravzaprav prevzel veliko odgovornosti, ki jih imajo starši, na svoja pleča. Žal mi je tudi, da smo z devetletko vzeli otrokom eno leto igre, eno leto otroštva, staršem in njihovim sorodnikom pa naložili cel kup dodatnih obveznosti za tisto leto. Mogoče pa rezultati opravičujejo odločitev, se pa bojim, da temu ni tako.
Že tako imam občutek, da današnja družba z razpetimi in napetimi jadri pluje v čas, ko se bomo v avtomobilih vozili s čeladami. Ne vem, če je to ravno prava smer v pristanišče. Ko se vzgojiteljice v vrtcih na roditeljskih sestankih s tresočim glasom opravičujejo staršem zaradi pomotoma zamenjane ali izgubljene jopice, sem prepričan, da nekaj ni v redu. Predstava se nadaljuje z vprašanji staršev triletnikov, ki zahtevajo, da se jim natančno obrazložijo vaje, ki jih izvajajo pri uricah telovadbe, nadaljuje pa mamica, ki komajda vprašanje pove v slovenščini in sprašuje, kdaj bodo urice angleščine?! Za njo se druga mamica ne strinja s februarskim avtobusnim izletom v ljubljansko gledališče zaradi možnih slabih razmer na cesti, ker je takrat zima in bo mogoče snežilo. Kaplja čez rob je bila odločitev vrtca, da ne bo nastopov otrok pred starši, ker se nekateri starši pritožujejo, da se njihovi otroci počutijo manj vredno, ker se bojijo nastopati in so v neenakovrednem položaju. Dobil sem občutek, da svojega otroka nisem dal v vzgojni/šolski sistem, ampak v sistem, kjer vodijo igro starši, le peščica, da se razumemo. Kako naj zaupam sistemu, v katerega sem imel še trenutek nazaj neizmerno zaupanje in lastno pozitivno izkušnjo? Kako naj zaupam sistemu, kjer bi namesto otrok morali najprej vzgojiti starše ali pa jim le preprosto dejati, da naj za božjo voljo vzamejo svojega otroka iz vrtca, če jim tam ni všeč. Pa naj ga vzgajajo doma s svojimi čudodelnimi prijemi, zavitega v vato in s čelado na glavi pri kosilu, če bi slučajno padel s stola.
Preveč sem povedal, tole ne gre nikamor. Mogoče je bila le slaba izkušnja, trenutno je vse v najlepšem redu, otroka sta z vrtcem več kot zadovoljna. Jaz pa se večkrat vprašam, če si res želimo take vzgoje, takega šolskega sistema, kjer vsi bežijo pred odgovornostjo, kjer se odgovornost prelaga iz enega na drugega, kjer se odgovornost zavija v vato, kjer se odgovornost ne prenaša na mlade generacije? Ne vem, če si tega želimo, verjetno pa je tako, kot je, najlažje. Drugače, bi bilo drugače. Sem prepričan.
Predlagam, da si ogledate tale video o odgovornosti. Že dolgo nisem česa tako dobrega poslušal. Odlično za mlade in stare. Začne se pri 11 minuti. Hvala Aleksandru Zadelu za nastavitev ogledala.



