11
201409
2014Moram priznati, da sem si obisk Toskane in Umbrije želel tudi iz povsem fotografskega vidika. Resnično mi je žal, ker v osrednji Toskani ni bilo niti enega dne z dobro, kaj šele z odlično svetlobo. Vseeno smo pokrajino doživeli toliko, da lahko mirno rečem, da meni osebno ni nič posebnega. Hribčki sem in tja, kakšna cipresa, kmetije na hribčkih, … Ničesar, kar ne bi mogel (vsaj podobnega) videti ali doživeti tudi pri nas. In vse naokrog sama kulturna krajina, kar je sicer lepo, ampak mi je ohranjena narava bistveno bolj blizu, kot to, kar sem videl v Toskani. Mogoče bi drugače govoril, če bi bila svetloba dobra, kdo ve. No, arhitektura in urbanizem ter zgodovina pa so nekaj, kar je v tem koncu resnično zeloooo posebnega in enkratnega. O tem pa v naslednji objavi. Tokrat nekaj posnetkov kulturne krajine, nad katerimi pa sem bolj ali manj razočaran.
09
2014Ne vem kdaj in kako se je to zgodilo, da danes svetlobo dojemam čisto drugače, kot pred leti. Včerajšnji večer je s seboj prinesel tisto posebno svetlobo, ki ni samo lepa, ampak nosi s seboj tudi mirnost, optimizem. Nekako utrujeni smo se vračali iz knjižnice, pa smo se vseeno odločili, da pot podaljšamo prek kolesarske poti čez Kranjsko polje, severno od Kranja. Bojana je, kot je to v navadi, predlagala krasno idejo. Knjige, ki smo jih nabrali v knjižnici, naj bi prebrali kar na travniku, saj se je naredil čudovit večer. Ko sem zagledal žitna polja, ki valovijo v rahlem vetriču in se lesketajo v zlati svetlobi, si nisem mogel pomagati. Hitro sem skočil domov po aparat in se za nekaj minut preselil v drug svet. Svet lovljenja svetlobe in senc.



















