12
2014Fotografska delavnica v Radovni je uspela. Prijetno fotografiranje smo zaključili z debato v krogu, kjer sem imel občutek, da se nikomur ne mudi domov in da udeleženci resnično uživajo. Žal sem moral prijetno debato prekiniti prav jaz, ker sem zamujal na obletnico mature. Če se ne motim, mi je večina že potrdila udeležbo na naslednji delavnici, 12. maja. Radovna je trenutno odeta v vodne kapljice, voda bruha iz globin, izpod grušča, proda, korenin, skal in balvanov, kraški izviri so vodnati, polni, da jih je veselje opazovati, mah je strupeno zelen.
Odkrivanje Triglavskega narodnega parka s fotoaparatom je čudovito doživetje. Vabljeni na naslednje delavnice.
10
2014Blog ni realnost in blog ni realna slika življenja zapisovalca. To so le trenutki njegovega življenja, le izseki njegovih razmišljanj, misli, mnenj. V bistvu gre za manipulacijo, za kontroliran prikaz, večinoma le lepih stvari.
Mnogo ljudi spremlja in bere različne bloge, seveda glede na to, kaj imajo radi oz. kar radi berejo in vidijo, če gre npr. za foto blog. In potem si ustvarjajo neko sliko, mnenje o osebi, ki blog piše in o njegovem življenju. A resnica je daleč od zapisov na blogu. Z resnico mi, ustvarjalci in pisci blogov manipuliramo. Jaz npr. pokažem le lepe fotografije, čeprav naredim pogosto tako grozne, da je joj. In zapišem le tisto, kar jaz želim, da veste o meni, o mojem življenju, o mojih potepanjih, o mojih razmišljanjih o naravi.
Območje bloga je lahko obvladljivo, kontrolirano, domače. Prepričan sem, da večina blogerjev v živo, med soljudmi, v družbi, na štiri oči, ne bi zmogla, ne bi znala ali pa bi le delno oz. površinsko zagovarjala tisto, kar pišejo na blogih. Izkazalo bi se, da so/smo čisto navadni ljudje, z napakami, z lažjimi in težjimi karakterji, z življenjem, ki ni ravno blizu tistemu na blogu, itd. Vedno so izjeme, pri katerih pa potem tudi v živo človek lahko izrazi le spoštovanje in se virtualni prikaz na blogu zrcali v resnični osebi, ampak ne verjamem, da jih/nas je veliko.
07
2014Z očmi in usti, tako bo najbolje. Imeli smo druge plane, a popoldne je vabilo ven, v zeleno. Na travnike pod Storžič.
Krasen potep, krasen večer, …
S fotografskega vidika pa dnevi, ko uporabljam le stare objektive z ročnim ostrenjem. Človek se tega kar navadi in začuda so fotke ostre, bolj, kot bi si lahko predstavljal. Kvaliteta zapisa pa ne rabi kakšnega posebnega komentarja. Tokrat je bil z mano Asahi Takumar 50mm f1.4.
Lahko noč. Kje pa, še prej je bilo treba na sladoled 🙂












