Ales Zdesar

Plavški narcisoizem

Majski obisk Plavških travnikov postaja že kar obvezna letna destinacija. Kako naj bo drugače, če je vedno znova tako lepo.

Če pomislim, kako hitro je minilo leto, ko sva lani tu z Bojano v družbi Milana in Mojce (glej objavo http://www.fotogaja.si/?p=1914)  čakala na prihod Gaje, me kar malo zmrazi. Za nama bo kmalu prvo starševsko leto z veliko uric, preživetih v naravi. Manj je bilo sicer športa, hribov, plezanja, turnega smučanja, kolesarjenja, več pa sprehodov in odkrivanja novih krajev in poti.

Spet imam tiste dni, ko razmišljam o smiselnosti fotografskih blogov, tudi svojega. O tem in podobnem sem pisal kakšno leto nazaj (http://www.fotogaja.si/?m=200906). Tokrat imam bolj kritiko na fotoblogerje, tudi nase. Skozi leta sem si sicer naredil izbor tistih, ki jih bolj redno spremljam, včasih pa pogledam še malce naokoli, da bi prebral in videl še kakšno fajn zadevo. Res je, da imajo ljudje najrazličnejše interese, da ene zanima to, druge drugo, vendar v splošnem je scena bolj “tako tako”.

No, saj fotografije so ponekod res imenitne, neverjetne, fantastične, … Ogromno jih je tudi obdelanih, navitih do fundamenta in nimajo veze s fotografijo kot tako. Raje se ne bom spuščal v komentiranje fotografskih izdelkov, ker za to nisem kompetenten oz. dovolj stručko. Kar pa se tiče zapisov k fotografiji, pa je zadeva kar kritična.

Večkrat imam občutek, da so fotografi blogerji brez ideje o tem, kaj pisati. Prilepijo fotografijo in to je to. Ne vem, kako čutite drugi, ampak jaz bi rad še kaj zraven prebral, kakšno zanimivo zgodbo, kakšno posebnost, kakšno dejstvo. Pa ne o tem, kaj ste danes jedli za zajtrk in kako vaš maček mjavka. Mogoče kaj poučnega, kakšno kritiko, kakšno posebnost, kaj ste doživeli, kaj občutili.

Fotografija je sicer sama po sebi lahko lepa, ampak z eno pravo zgodbo zadaj postane čudovita, mistična, kontraverzna, izpovedna. Dajte se le potrudit, da bomo vsi nekaj imeli od vašega že tako ali tako dobrega dela.

Naravovarstvo

Naravovarstveniki smo največkrat “nebodi si ga treba” ljudje, ki na vsak način skušamo ščititi interese narave. Pravzaprav pa smo le ljudje, ki imamo enake težave, probleme in potrebe kot tisti, ki so zaradi svoje dejavnosti ali prostorskih posegov na nasprotnem bregu. Smo v bistvu izvajalci, podaljšana roka Zakona o ohranjanju narave, krovnega zakona, ki ureja varstvo narave v Sloveniji.

V Sloveniji poklicno deluje na področju varstva narave približno 200 ljudi, nič več. Na področju okoljevarstva, ki je precej širše od naravovarstva (in se ga večkrat meče tudi v isti koš) pa še malce več. Vse skupaj skromna skupinica ljudi, različnih profilov, večkrat celo različnih pogledov. Majhno število zaposlenih in na drugi strani kompleksna in obsežna zakonodaja, sta skorajda povsem zbirokratizirala konkretno varstvo narave. Iz nekoč terenskih poznavalcev, je sistem naredil pisarniške molje, GIS (računalniški geografsko informacijski sistem) in internet odvisnike. Lep primer je Agencija za okolje RS, kjer izdajajo naravovarstvena soglasja ljudje (nimam nič proti posameznikom, ampak proti sistemu), ki slabo ali popolnoma nič ne poznajo varovanih območij narave in terenskih ogledov sploh nimajo. Na roko jim gre tudi gradbena zakonodaja, ki nalaga izdajatelju naravovarstvenih soglasij, da lahko investitorju predpiše le tiste naravovarstvene pogoje, ki so navedeni v varstvenih predpisih. Seveda je naravo nemogoče stlačiti v zakonodajo in predpise, resnično nemogoče.

Takšno varstvo narave prinaša mnoge napake, nerazumljive in neživljenjske poteze ter prepovedi, nezadovoljstvo med ljudmi in meče slabo luč na celotno naravovarstvo. Pogosto so zato neprofesionalni posamezniki in društva mnogo bolj uspešna pri reševanju konkretnih naravovarstvenih vprašanj, raziskovanju, fotografiranju, opazovanju, opozarjanju ter zbiranju podatkov. Poleg navedene lastne krivde oz. nesposobnosti poklicnega naravovarstva, je naravovarstvo v Sloveniji tako slabo družbeno in politično rangirano, da se žal sploh ne spoštuje oz. obravnava enakovredno ostalim poklicem (npr. ekonomija, pravo, družbene vede, …). Dodatna težava je popolna odsotnost delovanja inšpekcijskih organov in sodstva. Kljub dokazljivim nelegalnim in za naravo nesprejemljivih prostorskih posegov in dejavnosti, le redko katera zadeva zagleda luč pravice. Sodu izbijajo dno mizerne kazni za prekrške in pluvanje države (ki je mimogrede sprejela zakonodajo na področju varstva narave) v lastno skledo (med prekrškarji je večkrat tudi država sama). Lep primer je bila izrečena kazen za krute posege na Rogli za potrebe tekaških prog, ki so bili izvedeni v pomembnih varstvenih območjih – kazen 400EUR???

Mislim, da je v današnjem vse hitrejšem človeškem razvoju naravovarstvo še kako pomembna družbena dejavnost in bo v prihodnje najverjetneje igrala ključno vlogo, saj skuša ščititi tisto, kar je za človeka nujno pomembno za preživetje in hkrati kvalitetno življenje. Ščiti tako živo kot neživo naravo zaradi nje same in zaradi storitev, ki jih narava opravlja zato, da lahko normalno živimo. Kdo mislite, da nam da zdravo hrano? Kdo čisto vodo? Kdo svež in čist zrak? Kdo gorivo? Rastlinjaki, vodni filtri, osvežilec zraka, Petrol? Še enkrat pomislite! Vedeti je potrebno, da povzročanje škode naravi, pomeni povzročitev škode samemu sebi!

Večji del poklicnih naravovarstvenikov bi moralo nujno spet začeti opravljati naloge s konkretnim varstvom narave, še posebej z izobraževanjem ljudi, poglabljanjem znanja o naravnih procesih, odnosih v naravi ter navezovanja stikov z lokalnim prebivalstvom v varovanih območjih. Predvsem pa bi moralo naravovarstvo začeti delovati manj vrtičkarsko in čim bolj kompleksno, povezano. S tem mislim, da bi morali gledati na naravo kot celoto, kot preplet nežive narave, rastlinskega, živalskega sveta in človeških vplivov nanjo. Danes gledamo parcialno, biolog pozna rožce in živali, geolog kamnino in podzemne vode, gozdar drevesa, itd. Klasičnih naravoslovcev, ki bi znali videti celotno sliko, ni več.

Ključ do ohranitve narave na območju Slovenije je izobraževanje ljudi, predvsem mladine in vzpostavljanje odnosa do narave. Samo na tak način bodo ljudje razumeli naravovarstvo in bodo v zakonodaji videli prednost in ne osebno grožnjo. Zakonodaja bo še vedno potrebna za rezanje kril prestopnikov, v teh primerih pa bo morala biti učinkovita in rigorozna. Naravovarstvo mora nujno izhajati iz ljudi, lokalnega prebivalstva, tudi obiskovalcev varovanih območij. Brez tega bomo izgubili najdragocenejše koščke narave v Sloveniji ali pa se bodo v manjšem obsegu zaprli v rezervate, obdane z bodečo žico. Takega varstva narave, v smislu rezervatov oz. ameriškega tipa, kjer se v varovanem območju ne sme skoraj kihniti, zunaj njega pa je možno izkoriščati naravo do skrajnih meja (npr. Las Vegas ali pa primer sekvoj, ki so jih skorajda posekali do konca, zdaj pa jih ščitijo do onemoglosti in jih prodajajo kot turistično zanimivost), meni osebno ne diši preveč.

Bohinja se nikoli ne naveličaš

Dobesedno. Včeraj sem bil na več koncih okrog jezera in resnično se moramo zahvalit naravi za to lepoto in vsem tistim, ki jim je uspelo ohranit več ali manj naravno okolje.

Na Vogarju, vzpetini nad jezerom, domuje znan razgledni kotiček, ki mu ni para. Te dni je razgled še bolj fantastičen, saj je lepo videti, kako bukve zelenijo, njihovo zelenje pa sega z dneva v dan višje in višje.

Zame so sinonim za pomlad bukovi gozdovi. Takih živih zelenih barv, kot jih imajo bukovi listi zgodaj pomladi, ni možno videti nikjer drugje.