Ales Zdesar

Pragozd nad Bohinjem

Tokrat skoraj povsem fotografska objava. Žal je sedaj sonce že toliko visoko tudi zjutraj, da kakšnih panoramskih fotografij skoraj ni mogoče narediti. Zato pa je v gozdu ravno prav svetlobe za obliznit prste.

Nad severno obalo Bohinjskega jezera se skriva Beljava. Čudovit gozd starih bukev, gabra in smreke, skorajda pragozd. Če imaš pustolovsko žilico, ga boš našel in doživel res nekaj izjemnega.

Spoštovanje

Včeraj sem na terenskem delu doživel neprijetno izkušnjo, kot že mnogokrat. Kasneje, na poti domov, sem se spomnil misli svojega prijatelja Dejana, ki je nekoč dejal, da bi moral vsak posameznik delati tako, da bi skušal čim manj škoditi okolju in sočloveku. Ker smo bili ravno na predavanju, je navedel primer človeka, ki je sedel na sosednjem stolu in prižgal cigareto, brez vprašanja, brez da bi pomislil, da to ostalim ne paše oz. jim celo škoduje. Dogodek je bil slikovit, poučen, tisti tip pa vseeno ni dojel bistva in ni ugasnil cigarete.

Na eni izmed Bohinjskih planin sem torej naletel na dve novi dostopni cesti do obstoječih vikendov. Jezen in razočaran sem se odpravil do vikendov, da bi skušal navezati stik z lastniki. Na njenem “drugem” domu sem dobil le eno lastnico, ki se je opravičevala za svoja dejanja, češ da ni vedela kakšni so postopki. Skušal sem ji razložiti, da ne glede na formalne postopke, predpise in tako dalje, človek mora imeti toliko spoštovanja do narave, do narodnega parka, do predhodnikov, ki so ustvarili kulturno krajino te sicer lepe planine, da ne orje vsepovprek le zato, da bi se gosposko pripeljal do svojega vikenda, ki je mimogrede zrasel iz pastirskega stanu. Nisem prepričan, da me je razumela, kaj ji govorim, saj mi je v isti sapi začela razlagati, da so kupili nov avto (terenca) in da je bilo treba sedaj dostop urediti tako, da se lahko to čudo tehnike brez prask pripelje do željenega cilja. Nisem se še ravno dobro opomogel od izrečenih besed, že me je začela spraševati o možnosti zamenjave obstoječe lesene kritine z neko plastično varianto. Spet ji skušam razložiti vse prednosti uporabe lesene kritine in odnosu do krajine, v katero je umeščen njen preljubi vikend. Toda nič. Razšla sva se formalno, postopek bomo speljali formalno in verjetno se formalno ne bo zgodilo nič. Ker naš formalni sistem podpira ljudi, ki nimajo odnosa do prostora, do okolja, narave, do soljudi. Basta!!

Belarjevi dnevi 2010

Še eni Belarjevi naravoslovni dnevi so za nami, še enkrat se je Trenta izkazala s svojim neverjetnim naravnim in kulturnim ambientom, še novih 800 otrok je dobilo neprecenljivo bogato izkušnjo, še enkrat smo dokazali, da je najboljši, najbolj učinkovit in doživljajsko najbolj popoln pouk v naravi.

Na sprehodu ob Soški poti otroci na izobraževalnih točkah obiščejo svet žive narave, se seznanijo s Kugyjem, doživijo umetniško plat doživljanja narave, obujejo prave trentarske cokle, se poglobijo med izumrle živali nekdanjega oceana, izgubijo strah pred kačami in se jih hkrati naučijo spoštovati, spoznajo vso lepoto in trdoto nekdanjega fužinarskega življenja in na koncu občutijo vso barvitost ter dišave gorskega cvetja.

Brez pretiravanja lahko rečem, da bi bil celo vsak odrasel človek navdušen nad tako predstavitvijo naravnih in kulturnih značilnosti tako Trente kot širšega območja narodnega parka.

Delo z otroki je včasih zelo naporno, vendar moram reči, da so bili otroci na letošnjih dnevih neverjetno radovedni, zvedavi, pridni. Absolutno nobenega problema, nobenega dviganja glasu, kar še dodatno potrjuje odlično organizacijo dogodka.

Vsako skupino sem na svoji točki povprašal o utrujenosti in prav vsi otroci so mi na ves glas odvrnili: “Ne, nismo utrujeni!!”

Zadovoljstvo otrok ob koncu dneva je bilo zadoščenje za ves trud, ki je bil vložen v izvedbo letošnjih Belarjevih dni. In če bodo otroci odnesli le delček tistega, kar so izvedeli in shranili le kanček občutkov, ki so jih doživeli, potem je namen takih naravoslovnih dni dosežen.

Še nekaj utrinkov