01
2010Sončna sobota me je prepričala, da je vsaj nedeljo potrebno izkoristiti za skok na turne smuči. Potiho sem sicer slutil, da je močno sonce čez sobotni dan sneg temeljito preobrazil, a vendarle. Pokličem malo naokoli in na zadnji dopustniški dan prepričam dva šolnika, da se mi pridružita. Zjutraj butasto gledam v prazno denarnico in skomigam z rameni. Pustim jo doma, saj jo tako ali tako ne rabim. Pred hišo me že čakata še malo zalimana Klemen in Mateja. Pogled v nebo razkriva, da bomo imeli kar solidno vreme, skrbi me le napovedan močan jugozahodnik. Pri smučišču Španov vrh zavijemo levo na ozko asfaltno cesto in po nekaj ovinkih parkiramo avto.
Hoja prek senožeti in skozi gozd mi vliva upanje, da bodo razmere kar solidne. Kako sem se motil! Vsake toliko nas sramežljivo objamejo sončni žarki, vetra pa začuda od nikoder. Pot je razgibana, prečimo nekaj studencev, malo gor in dol, res prava turnosmučarksa sredogorska idila.
Na planini pod vršnjo gmoto Kleka se odprejo pogledi na zasnežena pobočja, ki kar kličejo po vijuganju. Vseeno ostanemo previdni in izbiramo primerno položnejša pobočja za vzpon.
Od planine navzgor mi postane jasno, da so razmere katastrofalne. Sobotno sonce je pršič spremenilo v kašasto brozgo, ki se je ponoči spremenila v predirajočo se skorjo. Na pse se mi lepijo debele cokle in skoraj že obupam nad vrhom. Za povrh mi zadaj Klemen vpije, da naj grem kar naprej in da se dobimo pri koči na planini. Ok, sam nadaljujem proti vrhu in kmalu dosežem greben, kjer se odpre svet onstraj meje. Močno zapiha, zato hitro pospešim. Razgledi so krivi, da se večkrat ustavim in fotografiram, čeprav nimam pravega navdiha.
Greben, po katerem smo odmučali z vrha, v ozadju Golica

Hruški vrh, Dovška Baba in Julijci v ozadju

Z vrha odsmučam po jugovzhodnem grebenu, kjer je smuka začuda še kar ugodna. Pogledam nazaj in vidim, da se Mateja in Klemen približujeta vrhu. Torej sta si le premislila. Počakam v zavetrju, potem pa odsmučamo po najlepši “flanki” ob gozdu. Toda tu so razmere najslabše in s težavo se prebijamo iz zavoja v zavoj.
Par lepih zavojev prek nižje ležečih senožeti in skozi gozd ni popravilo splošnega mučnega smučarskega dela ture. A to je čar turne smuke, ni vedno le lepih in uživaških zavojev, včasih je potrebno gristi, da je naslednjič še lepše. Turo smo zaključili ob poslušanju meditativne glasbe slovenskih izvajalcev Niet, gastronomskih užitkov ob okušanju Klemnovega potičastega štrudlja s pretečenim testom in popivanju v avtocestni restavraciji. Se mi zdi, da mojim izgovorom o prazni denarnici nista povsem verjela.
23
2010Prejšnji teden so potekale prve štiri predstavitve predloga novega zakona o Triglavskem narodnem parku, in sicer v Tolminu, Kobaridu, Kranjski Gori in Bohinju. Verjetno širše javnosti predlog zakona niti ne zanima, sam pa menim, da bi ga še kako moral. Zakaj? Zakon se nanaša na 4% celotne površine Slovenije in je tako izjemno pomemben za vse državljane. Območje izjemnih naravnih vrednot, biotske pestrosti, kulturne krajine in območje neokrnjenih naravnih virov (gozdovi, podzemna voda!!) je tudi eden najmočnejših generatorjev turizma v Sloveniji. Pozabiti ne gre tudi njegove simbolne vrednosti, duhovne in rekreacijske. Seveda opažam, da se ljudje raje kot z zavarovanjem in upravljanjem enega najpomembnejših koščkov naše domovine raje ukvarjajo s precej bolj pomembnimi stvarmi, kot so politično predalčkanje, pasja pornografija, snežni meteži v Washingtonu in podobno. O.K., razumem, ampak težko.
Zavedanje o tem, da je Slovenija majhna, da ima omejen prostor, da nima prostranstev Sibirije, Skalnega gorovja, Himalaje, ipd., je žal še vedno preslabo. Pritiski na naravno ohranjena območja so vse večji in večji in nič ne kaže, da bi se trend obrnil.
Na predstavitvah smo predvsem slišali pripombe domačinov in lastnikov zemljišč v parku. Čutiti je bilo splošno gledanje na Zakon o Triglavskem narodnem parku kot na razvojni zakon, ki bi tem ljudem prinesel vsaj enakovreden, če že ne boljši razvoj kot primerljiva območja v državi. To je seveda ključni problem, kako uskladiti na eni strani razvoj in na drugi strani ustrezno zavarovanje narodnega parka, ki bo sledilo tudi mednarodnim pogojem. Sam menim, da se to samo in izključno z zakonom o Triglavskem narodnem parku ne da reševati, saj je to prvotno zakon, ki izhaja iz sektorskega zakona o ohranjanju narave. Razvoj naseljenih območij znotraj parka je mogoč le na podlagi ustrezne razvojne politike vseh sektorjev. Povezovanje, sodelovanje in skupno ustvarjanje pa je slovenska slabost in rak rana dosedanjega upravljanja narodnega parka.
Osebno me bolj kot zahteve, želje in pobude domačinov skrbijo drugi uporabniki narodnega parka. Domačini so skozi zgodovino znali skrbeti za svoj prostor, tudi vnaprej bo verjetno tako, čeprav se tradicionalno znanje skozi generacije hitro izgublja. Bolj me skrbijo novi lasntniki zemljišč v parku, ki prihajajo iz drugod in nimajo spoštovanja do te zemlje. Še posebej pa me skrbi naraščajoči obisk območja narodnega parka in dejavnosti povezane z obiskom, tudi v osrednjem območju. Obisk (turizem, rekreacija, šport, nabiralništvo, planinstvo, pohodništvo, padalstvo, kolesarjenje, …) prinaša mnogo negativnih posledic v prostoru – promet, nastanitve, poraba vode, potencialno onesnaženje vode, odpadki, odplake, hrup, … Te posledice so težko merljive, težko je opredeliti nosilno zmogljivost območja parka in vplive na naravo.
Nadaljevanje prihodnjič …
15
2010Na fotografiranje mini serije “Blejsko vejevje” sem se pripravljal več mesecev. Končno je ta vikend prišel dan, ko se je vse poklopilo: vremenski pogoji (sonce z nekaj meglice, nizke temperature, delno zamrznjeno jezero), svetloba, izdelani motivi, čas. Preštudiral sem nebroj fotografskih knjig, revij, brskal po spletu, na koncu pa še s svojim fotografskim znanjem vse skupaj spravil v pravo zimsko pravljico.
Ravno prejšnji mesec sem v ta namen (in seveda v bodoči) nabavil najboljšo fotografsko opremo (Nikon D3, Nikkor 12-24), nato pa ure in ure čakal na pravi trenutek. Že teden prej sem si natančno izbral pozicije fotografiranja in kadre.
Fotografije sem obdelal v Ligthroom-u in Photoshopu, kjer sem izvedel tudi tehnično perfekcijo fotografij. Prav so mi prišli nešteti tečaji fotografiranja in uporabe programov za obdelavo fotografij. Še danes mi ni žal denarja, ki sem ga porabil za izobraževanje.
Povezal sem se z Blejskim Zavodom za turizem, kjer mi bodo odkupili vseh 20 fotografij, uporabili pa jih bodo v brošurah za zimsko promocijo Blejskega turizma.
Morda še nekaj besed o mini seriji: Serija “Blejsko vejevje” predstavlja pridih zimskega Blejskega jezera skozi veje priobalnih dreves. Zdi se, kot da bi jezero s posebno energijo privabljalo veje dreves, ki segajo daleč nad jezersko gladino in s svojimi sencami ustvarjajo čarobno pokrajino. V daljavi se komajda sluti kulturna krajina okolice Blejskega jezera, nekje z gradom v ozadju, drugje z otokom in cerkvico, spet drugje s hotelskimi kompleksi. Mini serija skuša v ospredje postaviti naravne vrednote jezera, ki jih lahko doživljamo hkrati s kulturnimi spomeniki in prijetnim bivanjem.
P.S.
Vse zgoraj napisano ni nujno tudi resnično. Lahko, da so fotografije nastale med sobotnim družinskim sprehodom okoli Bleda, besedilo pa je plod domišljije.












