04
2010Gore Triglavskega narodnega parka so odprta knjiga geološke zgodovine tega ozemlja. Njegov razvoj je trajal več kot 200 milijonov let. V tem času so kamnine območja parka prepotovale več tisoč kilometrov dolgo pot izpod Zemljinega ekvatorja do današnje lege na severozahodu Slovenije.
Kamnine Triglavskega narodnega parka so nastale v spreminjajočih se morskih okoljih nekdanjega oceana Tetis, večinoma v geoloških obdobjih triasa, deloma pa tudi jure in krede. Najbolj značilni kamnini sta apnenec in dolomit, v manjši meri so na stikih kopnega in morja ter prehodih med plitvim in globjim morjem nastali peščenjaki, laporovci, lapornati apnenci, z morskimi pobočnimi plazovi pa tudi fliš.
Nekdanje razgibano površje je omogočalo nastanek številnih in raznovrstnih življenjskih okolij, v katerih so živeli organizmi, ki so se v obliki fosilnih ostankov ohranili v kamninah. Najpogostejši fosili, ki jih lahko opazujemo s prostim očesom so ostanki polžev, školjk, ramenonožcev, koral, alg, glavonožcev, redkeje pa tudi rib in drugih vretenčarjev. Fosili so neme priče nekdanjih življenjskih razmer, pogosto nam pomagajo določiti tudi starost kamnine.
Površje Triglavskega narodnega parka prepoznamo po strmih, priostrenih vrhovih, visokogorskih grebenih, značilnih položnejših pobočjih, ki se prevesijo v strme, prepadne stene, visokih kraških planotah, po širokih ledeniško preoblikovanih dolinah, soteskah, redkih rečnih in ledeniških terasah in obsežnih meliščih.
Podoba današnjega površja Triglavskega narodnega parka je odraz prepletanja kamninske podlage, tektonskih procesov in vplivov zunanjih Zemljinih sil. Skozi dolgotrajen proces pritiskanja Afriške tektonske plošče na Evroazijsko, so se kamnine, nastale na dnu morja, dvignile in ustvarile obsežno Alpsko gorovje. Pri tem so se gubale, narivale in prelamljale. Gorski svet parka je izpostavljen erozijskim procesom, površje je močno preoblikovano zaradi delovanja ledenikov in tekočih voda. Površinske vode je zaradi apnenčeve podlage razmeroma malo, večina vode se pretaka po obsežnih podzemnih sistemih in v obliki podtalnice v dnu dolin.
Posledica topnosti apnenca v stiku s padavinsko vodo in snegom je nastanek visokogorskega krasa. Odsotnost rastlinskega pokrova je pospešilo nastanek kraških oblik, omogoča pa tudi nemoteno opazovanje in raziskovanje raznolikih kraških fenomenov, ki se kažejo predvsem v obliki žlebičev, škrapelj, kotličev, lašt, kont, kraških planot in drugih. Raztapljanje apnenca ni le površinsko, območje Triglavskega narodnega parka je svetovno znano tudi po globokih podzemnih breznih in jamah. Na območju parka je znanih približno 600 kraških jam, najgloblje brezno (Čehi 2) je globoko 1502 m.
04
2010Ozemlje Slovenije ima zaradi svoje lege izredno pestro geološko zgradbo. Pri nas se namreč stikata alpski in dinarski gorski sistem. Kamnine, ki so nekoč nastale daleč narazen, so se zaradi premikanja tektonskih plošč združile ravno na ozemlju Slovenije. Alpe gradijo kamnine Afriške in Evrazijske tektonske plošče, Dinarsko gorstvo pa je le del nekdanje Afriške plošče. Svetovno znani geološki znamenitosti, kot sta Dovžanova soteska z najdišči karbonskih in premskih kamnin in fosilov ter Idrijsko rudišče živega srebra, sta le delček vseh geoloških posebnosti Slovenije.
Pred desetletji je prof. dr. Stanko Buser razvil idejo o Slovenski geološki poti, ki bi povezovala vse pomembnejše geološke posebnosti od severovzhodne Slovenije preko Karavank, Julijskih Alp, skozi osrednjo Slovenijo proti Hrvaški. Zaradi obsežnosti projekta pot ni nikoli v celoti zaživela. Zasnovana je sicer tako, da sledi obstoječim planinskim potem, ob geoloških posebnostih pa je na terenu postavljena tablica. Edini odsek poti, ki poleg tablic premore tudi spremljevalno knjižico oz. vodnik, je odsek od Jezerskega do Jesenic.
Čeprav so Julijske Alpe odete v na videz monotone sive barve, pa ozemlje, ki ga pokriva Triglavski narodni park, skriva mnoge geološke zanimivosti. Znotraj meja parka lahko naštejemo kar 45 točk Slovenske geološke poti. V park vstopi geološka pot skozi eno od najbolj obiskanih naravnih in hkrati geoloških znamenitosti, torej skozi sotesko Vintgar. Po suhi Pokljuški soteski se vzpne na Pokljuko in mimo Blejske koče na Lipanci doseže gorski greben. Na Studorskem prevalu lahko v lapornatem apnencu opazujemo fosilne ostanke triasnih polžev, školjk in amonitov, pot pa nadaljujemo pod Toscem na Velo polje. Po Velski dolini se pot vzpne do Doliča, nadaljuje na Prehodavce in nas popelje v zagotovo najlepši del vsega popotovanja.
Dolina Triglavskih jezer je biser, s katerim se podobni po svetu ne morejo primerjati. Sprehod po pokopališču fosilnih amonitov je zagotovo prvovrstno doživetje, ki ga dopolnjuje kraško preoblikovano površje. Nadaljevanje poti poteka čez kraško planoto Komno, mimo Krnskega jezera na Krn. Sledi del poti proti Jezeru v Lužnici pod mogočnim masivom Peskov, kjer se geološka zgodovina srečuje z mnogo mlajšo, vendar nesrečno zgodovino prve svetovne vojne.
Pogled na nenavadno oblikovani in obarvani Rdeči rob, ki ga gradijo kredne kamnine, nakazuje del poti, kjer so kamnine mnogo pestrejše kot na precejšnjem delu Julijskih Alp. Mimo Zatolminskih planin se pot spusti do Tolminskih korit in se nato dvigne vse do Tolminskih raven in naprej do planine Razor. Ta del poti zaznamujejo čudoviti profili v globokem morju nastalih kamnin, ki so bile zaradi močnih tektonskih sil stisnjene na ozek pas, ne širši od nekaj kilometrov. S planine Razor se pot nadaljuje po dobro ohranjeni mulatjeri pod grebenom Peči (Spodnjebohinjski greben) do Podbrda, ki leži izven parka. Geološka pot ne pozabi zaobiti tudi Vršiča, izvira Soče, Trente ter Kriških podov.
Marsikdo izmed vas je že večkrat hodil po omenjenih poteh, pa vendar bi bila lahko prehojena pot še v marsičem mnogo bolj zanimiva, če bi zanjo obstajal vodnik o geoloških posebnostih. Lansko leto je Javni zavod Triglavski narodni park v okviru programa Unesco MAB – Človek in biosfera začel z obnovo tablic Slovenske geološke poti v parku in območju MAB – Človek in biosfera. Vsega skupaj bo zamenjanih 57 tablic. Sočasno z namestitvijo novih tablic potekajo usklajevanja z Oddelkom za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani in Geološkim zavodom Slovenije za izdajo vodnika po geološki poti v TNP-ju.
Slovenska geološka pot v Triglavskem narodnem parku je predvsem namenjena seznanjanju širše množice ljudi z geološkimi značilnostmi narodnega parka, hkrati pa zavezuje stroko k nadaljnjim raziskovanjem in interpretaciji pestre geološke zgodovine Julijskih Alp. Doživljanje Julijskih Alp z razlago o njihovem nastanku, sestavi kamnin, geomorfoloških oblikah, tektonskih premikih, fosilnem življenju in kraških pojavih bistveno pripomore k spoštovanju narave kot celote, s tem pa tudi k ohranjanju narodnega parka in njegove nežive narave.
Z rdečo je označena Slovenska geološka pot, ostalo so meje TNP in MaB.
Za tiste, ki uporabljate Google Earth, pa sem pripravil tudi kml datoteko.
02
2010Vikendaštvo je v Sloveniji zelo razvito. Pomeni pobeg iz vsakdanjega sveta, iz noriščnice mest, delovnih obveznosti, hrupa in nemira. Le kdo si ne bi želel imeti počitniške hišice na Pokljuki, na Gorjancih, v Trenti? Jaz osebno si tega ne želim. Vezanost le na en kraj mi ne ustreza, raje se vsako brt potepam drugje.
Zlata doba vikendaštva je sicer mimo, dandanes je to zelo drag oddih, zemlja ni več tako poceni, gradbeni materiali, komunalna oprema pa dragi. Vseeno se vikendaštvo razvija naprej, tudi v zavarovanih območjih. Moram reči, da nimam pripomb na vikend naselja, ki so komunalno urejena, kjer je stavbna tipologija objektov enotna, kjer so urejene prometne povezve, pešpoti, dostopi. Lepo se sliši, realnost je povsem drugačna.
Ljudje imamo potrebo, da si naravo in življenski prostor prilagodimo glede na potrebe. Te so od človeka do človeka različne, zato so ponavadi vikend naselja mešanica različnih okusov, ki se zrcalijo v najrazličnejših materialih, barvah, oblikah, dodatkih, pomožnih objektih, itd. In zanimivo, vsak od vikendašov bo zase trdil, da ima on tisti pravi okus, da je vse v skladu s predpisi in podobno.
Zgodba se ne ustavi pri oblikovanju objektov in okolice, vsak bi rad imel primeren dostop, elektriko in vodo. V urejenih vikend naseljih naj bi bilo to že vnaprej urejeno. Največkrat pa ljudje do svojih vikendov pridejo na zelo preprost način. V zlati dobi pašništva, sirarstva in druge kmetijske dejavnosti po dolinah in planinah, je zraslo morje kmetijskih objektov (stanovi, seniki, staje). Le te so lastniki spremenili v vikend hišice (pod pretvezo kmetijske dejavnosti), mnogi so z leti spremenili svojo prvotno podobo v navadne brunarice. Včasih so dostope urejali premišljeno, uporabljali so naravne prehode, mnogokrat pa so si pomagali le s peš dostopom. Danes dostope napeljujejo prek hudourniških strug, gozdov, čez grbinaste travnike, električni kabli visijo prek smrek, macesnov, mnogi uporabljajo generatorje na nafto, redki sončne celice. Vodo napeljejo iz najbližjega izvira, ne vprašajoč se ali to pomeni manj vode za koga drugega, seveda tudi brez kakršnihkoli dovoljenj.
Zakaj vse to pišem? Ker mi gredo lasje pokonci, ko slišim vikendaše zahtevati, da se jim uredi to in ono, da naj jim občine uredijo dostope, da jih zavarovano območje ovira pri svoji dejavnosti, itd. Torej zahtevajo pravice, do katerih niso opravičeni. Na tem mestu moram poudariti, da so seveda tudi razlike med vikendaši, toda večina, ampak res večina pa je zaverovana le v svoj ego.
Če govorim iz vidika zavarovanega območja, je vikendaštvo ponekod skoraj popolnoma uničilo stoletja staro stavbno tipologijo planin ali alpskih dolin. Še več, ponekod je vikendaštvo uničilo celoten izgled kulturne krajine, ki jo je ustvarila kmetijska dejavnost. Z dostopi, ograjevanjem svojih neprimičnin, spreminjanjem lastniških razmerij, vnašanjem neavtohtonih materialov, spreminjanjem oblikovanosti prvotnih objektov, uničevanjem stavbne dediščine odprtega prostora (apnenice, kamnite zložbe, miri, leseni ploti) delajo nepovratno škodo v prostoru. Globoko nespoštovanje do prejšnjih generacij in do narave, kljub temu, da je slišati iz vikendaških ust, kako imajo radi naravo in kako skrbijo za kraj v katerem počitnikujejo.




















