09
2009Danes je bilo na Pokljuki prekleto mraz. Je pa zato škripalo pod nogami. Časa sem imel res malo, zato sem se ustavil le pri barju Šijec, ki trenutno počiva pod debelo snežno oddejo.
Takole je pokukalo sonce in obsijalo enega najzanimivejših naravnih območij na Pokljuki – šotno barje Šijec.
Šotna barja so bila v preteklosti prezrta, večkrat z negativnim predznakom, kar je pogostokrat vodilo k neprimernim posegom v te zelo občutljive prostore. Danes vemo, da so barja celo med najvrednejšimi habitatnimi tipi z vidika varstva narave v Evropi. V tem prostoru najdejo zatočišče prav posebne rastlinske in živalske vrste.
Barja na Pokljuki so nastala kot posledica ledeniškega delovanja, voda je zastala v nepropustnih kraških kotanjah, kjer se je odlagal organski material in nastala je šota, ki jo trvorijo šotni mahovi, le-ti spodaj oglenijo, na vrhnjem delu pa se stalno priraščajo. Zaradi prirastka se taka barja ščasoma dvignejo nad površje in tvorijo hrib, od tod tudi ime visoka šotna barja.
08
2009Včeraj je bil v Cankarjevem domu večer posvečen Pavletu Kozjeku. V nabito polni dvorani (množica ljudi je ostala pred vrati) smo bili priča spominu na veliko osebnost. Pavle je bil verjetno najboljši slovenski alpinist vseh časov, toda včeraj ni bilo veliko slišati o njegovih podvigih, pač pa o njegovih sanjah, o njegovi dobroti, mentorstvu, intuiciji, nesebičnosti. Za njim niso ostale le vrhunske smeri, delček njegove duše in energije je ostal v vsakem, ki ga je poznal. Ostalo je njegovo znanje, ki ga je prenesel na druge, način razmišljanja, način plezanja, način življenja, ki je težko ponovljiv. Danes, ko ga ni več, sem prepričan v to, da je sreča, da je bil.
Plezanje je nepozabno doživetje
06
2009Štiri dneve okrog novega leta smo preživeli v idiličnem okolju na debelo zasnežene Komne. Bil je eden lepših dopustov v hribih ob prijetni družbi, dobri hrani, zmerni pijači, tišini, miru, globokem snegu in jasnih nočeh. Vsakič znova se ob tako krasnih dnevih, bogati zimi in visokogorski pokrajini zavem, da imamo Slovenci res srečo, da živimo na koščku planeta, ki je tako lep, da ga težko najdeš še kje drugje. In od tega koščka je majhen delček zavarovan kot narodni park, do katerega bi morali imeti najprej mi Slovenci res pravi odnos in spoštovanje. Žal večkrat ni tako in to prav gotovo neupravičeno. Kadarkoli imam priložnost (v zadnjem času velikokrat) spregovoriti besedo ali dve s tujci (turisti in strokovnjaki), ki obiščejo naš park, takrat mi veselo zaigra srce, saj do sedaj ni bilo nikogar, ki ne bi govoril o naravi parka v superlativih. Rad bi končno enkrat tudi od domačih ljudi dobil občutek resničnega spoštovanja do okolja, ki je v prvi vrsti namenjen rastlinam in živalim ter ohranjanju njihovih naravnih življenskih prostorov.
Dovolj kvasanja, pojdimo raje k fotografijam. Žal se mi je edini pametni objektiv za v naravo pokvaril tik pred odhodom, zato so vse fotografije ustvarjene prek leč 50mm mašine.
Pot na Komno je utjena, shojena in položna, zato s hojo ni bilo večjih težav, s sankami pač. Kolegi so se prav pošteno namučili, da so spravili obtežene sanke skozi vse ovinke.
Pričakala nas je na debelo zasnežena koča, ki je bila več kot odlično izolirana (2,5m snega).
Uživali smo na toplem soncu nad morjem megle,
… greli želodce s toplo juho,
… filali pomanjkanje energije z repo, zeljem in stročnicami,
… se sladkali po čebelje,
… odigrali neskončno veliko iger “Jugnle speed-a” in enke,
… vzdihovali nad hribi, dolinami, kontami, vrtačami, pobočji,
… turno smučali,
… izvajali ritno masažo,
… se vzpenjali na razgledne vrhove,
… iskali sonce,
… izvajali sankaške podvige,
… pozirali, … Ray Ban, ženska očala, cena: 96€
… ArcTeryx Women jacket; cena: 18€
… iskali prijatelje po labirintih Komne,
… ali pa samo uživali ob čudovitih snežnih motivih,
Na koncu se moram zahvaliti še sponzorjem:
– neokrnjena (žal ne povsem) narava planote Komna – GENERALNI SPONZOR
– prijatelji (z ženo vred)
– služba
– vreme























