31
2016Ljudje smo razvajeni. Vključno z menoj. In ko je slabo vreme, le stežka pomolimo nos iz hiše. Zato sem bil včeraj tako pozitivno presenečen, ko so na zboru za fotografsko delavnico kljub močnemu dežju pojavile mlade, pozitivne duše. Vsi so bili optimistično naravnani, med njimi sta bila tudi dva Kanadčana. Takoj, ko sem jih zagledal, sem tudi sam začutil, da bo popoldne prav krasno. In res je bilo. Po kratkem predavanju se je toliko razpotegnilo, da smo lahko nadaljevali zunaj in ujeli nekaj utrinkov Bohinja, ki jih v lepem vremenu ni mogoče doživeti.
Klepetali smo, fotografirali in si izmenjevali izkušnje ter poglede na svet, tako da je večer prehitro prišel. Med delavnico nas je nekajkrat opralo, čevlji so bili premočeni, hlače prav tako. A razšli smo se z nasmehom na obrazu. Vreme je bilo čudovito, svetloba za fotografiranje pa tudi!
Bohinj je lep, v soncu ali v dežju.
31
2016Nikoli si nisem upal niti sanjati, da bi kdajkoli sodeloval z revijo National Geographic. V zadnji številki pa je tu intervju z menoj in resnično odličen portret, ki ga je posnel legendarni Arne Hodalič. Hvala Arne in Katja za prijetno druženje na snemanju in hvala NG Slovenija za objavo članka in intervjuja o Triglavskem narodnem parku.
I never even dare to dream to be part of National Geographic. And now there’s interview with me and a great portrait captured by legendary Arne Hodalič. Thank you Arne and Katja for great time we had on location and thanks NG Slovenia for article and interview about Triglav National Park.
30
2016Fotografska delavnica v Trenti ni klasična foto delavnica, ampak je vse kaj drugega. Ker jo vodim v okviru javnega zavoda Triglavski narodni park, je predvsem namenjena spoznavanju skrivnosti vodnega sveta v tem delu parka in pomenu varstva, ki ga opravlja naš zavod. Pravzaprav lahko priznam, da kar malo pogrešam vključevanja naravoslovnih fotografov v aktivno varstvo narave. Ali pa pogrešam vsaj kakšna izoblikovana stališča, vsaj razmišljanje o tem. Ogromno ljudi fotografira naravo, a vseeno bolj ali manj ugotavljam, da je narava pogosto le objekt, fotografski motiv za fotografiranje in nič drugega. Mogoče smo Slovenci razvajeni, da imamo tako lepo naravo. Kaj pa vem. Jaz bi le rad tu pa tam poleg omembe avtorja “krasne” naravoslovne fotografije začutil še pravi odnos do tega, kar avtor fotografira.
Tokrat je bil skupina, ki sem jo vodil resnično krasna. Izžarevali so željo po fotografskem znanju in željo po doživljanju krasne narave Trente. Zato je bilo druženje prijetno, pa čeprav tu pa tam naporno, saj se prav do vsakega motiva v Trenti pač ne da pripeljati. Za doživetje, spoznavanje in učenje je potrebno vložiti trud. Legendarni fotograf Jaka Čop je za en posnetek lahko hodil na isto mesto več desetkrat, tudi več ur hoda daleč. Zato, da bi bili oblaki ravno pravšnji. Če omenim, da je imel eno koleno trdo, potem me je že kar pošteno sram, kako zelo smo dandanes “na komot”.
Obiskali smo Zapotoške slapove, Lemovje, Mala in Velika korita Soče, Vrsnik, Šunikov gaj, Sočo v zgornjem toku in pričakali jutro na pašniku z ovcami in kuliso Julijskih Alp. Voda je bil osrednji motiv, a kaj, ko se je ne moreš naveličati.
Svetlobni pogoji so bili sicer dobri le zjutraj in zvečer, a vseeno smo bili na terenu več ali manj cel čas. Le s polnimi želodci smo raje za dobro uro “vzhajali” v predavalnici in pokomentirali izbrane fotografije udeležencev.
Sam sem sicer bolj malo pritiskal na aparat, ker je bilo potrebno misliti vedno korak ali dva naprej, da bi bila skupina čim bolj zadovoljna. Pa tudi svoja dva stojala sem raje posojal tistim, ki jih niso imeli, sam pa sem fotoaparat položil kar na velur in na skale. Mali Fuji se je odlično obnesel, za kar mu je hvaležna tudi moja hrbtenica 🙂


























