03
2010Včasih ne vem več, komu naj se zahvalim za to srečo, da me v življenju vedno obdajajo neverjetno pozitivni in dobri ljudje. Mogoče le moje oči vidijo tako, mogoče le moja duša čuti tako, ampak vendarle. Bojano mi je poslala srečna zvezda, prav tako malo Gajo. Zanju sem od vsega najbolj hvaležen.
Potem so tu vsi sorodniki, o vsakem bi lahko napisal svojo zgodbo, vsak ima posebno mesto pri meni. Pa prijatelji, takih ne najdeš daleč naokoli. Kako sem pristal v trenutni službi, ki je zame sanjska, pa mi tudi ni čisto jasno. Na koncu omenim še sodelavce, spet neverjetni ljudje, med njimi imam nekaj tudi pravih prijateljev. Dva še posebej. Tanja in Jože sta na isti frekvenci, kjer koli nas družijo službene obveznosti, povsod tam tišimo skupaj. Enostavno se čutimo, imamo podobne poglede na svet, na službo, odnose in podobno. Lani smo ustanovili ferajn znotraj zavoda. Jože je alpinist stare šole, ko so se varovali čez pas in ramo, Tanja pa novopečena alpinistka. Jaz sem v tej druščini kvazi alpinist, ki njune prevelike apetite spravlja na realna tla, tako da raje izpeljemo kakšno turo za dušo, kot pa da bi pisali junaške zgodbe.
Včeraj smo udarili eno večerno smuko na Mrežce. Za mene je bil to prvi obisk Mrežc, za njiju nevestavečkateripovrsti.
Vse je kazalo na to, da se bo naredil fantastičen večer.
Nikjer niti sapice vetra, mraz znosen, pršiča vse polno naokoli.
Na temenu Mrežc so se v ozadju pokazali z večernim soncem ožarjeni velikani Julijskih Alp. Čeprav vsi trije kar dobro poznamo naše gore, pa smo vseeno pošteno vzdihovali ob pogledih.
Vrh je kar prekmalu prišel. Sonce se je hitro spuščalo za zaveso gora, zato smo se hitro preoblekli in pripravili za spust. Kljub mrazu je bilo nujno še malo poškljocati.
Karavanke in Kamniške Alpe, spodaj Lipanca

Smučali smo po globokem pršiču, zaradi blagega naklona celo preglobokem. Tanja se je nekajkrat z oči v oči srečala s strukturo snega, Jože pa s trdnostjo smrekovih vej. Dan smo zaključili ob poslušanju pravljice o Zlatorogu. Kaj več bi si človek lahko še želel?
10
2009Ko me je Luka ob 4-ih zjutraj poklical in mi dejal, da se mi ne bo pridružil na smuki, nisem bil prav nič razočaran. Po psihično napornem tednu, mi je tudi družba s samim sabo v hribih kar dobro dela. Smer Rodica.
Sonce me je ujelo tik pod planino Suha. Joj, kako pogrešam jutra v hribih. Ptiči so žvrgoleli, da le malokdaj tako. Na Rodico me zadnje čase kar pogosto zanese. Enostavno mi je tukaj lepo za znoret.
Sneg je sicer umazan in ga hitro pobira, toda je dobro predelan in že na planini sem vedel, da bo smuka odlična.
Takoj nad kratkim skokom nad planino že ugledam Malo Rodico. Na nebu pa ovčke. Izredni pogledi.
Nikjer naokoli žive duše, začuda, Rodica je namreč eden bolj obleganih turnosmučarskih ciljev.
Za vogalom že ugledam vrh. Za 9. maj je še vedno precej zalito. In za zgodnjo uro niti najmanj trdo, temveč ravno prav odjenjano.
Tik pod vrhom sem ugledal še dva souživača, ki pa sta se že začela spuščati. Pogled na njune zavoje mi privabi nasmešek na usta. Razmere izgledajo odlične.
Tik pod vrhom me zajame močan jugozahodnik, vendar mraza od nikoder. Zjutraj pri avtu je bilo 10 stopinj.
Na vrhu naredim par fotk, pojem jabolko …
… in tik preden se sonce skrije za oblake, odsmučam v dolino. Zavoji lepi, škoda ker nisem mogel te fantazije deliti še z nekom na licu mesta. Pa drugič.
Zgornja slika pove vse o pomladanski turni smuki, spodnja pa, da hitrost ni vse, tud počasi se daleč pride.
11
2009Rudno polje – Uskovnica – Konjščica – Mesnova glava – Konjščica – Rudno polje. Danes sem imel družbo, ki je že težko boljša. Eden najboljših poznavalcev Julijskih Alp, Jože Mihelič se mi je tokrat pridružil na terenskem ogledu. To je tako, kot bi imel s seboj enciklopedijo, toliko podatkov, zgodb in izkušenj nosi Jože s seboj. In vedno je to pripravljen deliti z drugimi.
Jože je tudi odličen fotograf. V bistvu sem se marsikaj od njega naučil. Vedno pa pravi, da je za dobro fotografijo narave treba hodit v naravo in opazovat okolico. Tako enostavno, pa vendar kar naporno. Kolikokrat je potrebno sneti težak nahrbtnik, menjati objektive, zgodaj vstati, prehoditi n kilometrov, zagristi v hribe, gore, itd.
Jože s pogledom prek Uskovnice na greben Peči.
Ko sem prvič poslušal Jožetovo predavanje ob njegovih diapozitivih, sem doživel enega najbolj ganljivih trenutkov nasploh. O hribih, ljudeh, živalih, vodi, gozdu in rožicah je govoril s tako ljubeznijo, kot bi bili vsi njegovi najbližji sorodniki.
Če žlite tudi sami doživeti podobno izkušnjo, lahko pridete poslušat Jožeta v ponedeljek, 16.3.2009 ob 18.00 v Kinoteko, kjer bo predaval v okviru Gorniškega festivala. Več tukaj, intervju z Jožetom pa tukaj.
Mesnova glava je vrh v grebenu Ablance nad planino Konjščica in je alternativa vrhovom, ki so v trenutnih razmerah bolj nevarni. Na Mesnovo glavo sicer sploh nisva imela namena pristopiti, Jože mi je namreč hotel pokazati Močile, jaso na sedlu, kjer so poleti majhni bajerji. Ker sva malce zgrešila sva se do sedla povzpela prek Mesnove glave.
Razgledi kot pravi Jože “famozni”, čeprav naju je vmes za nekaj minut dosegla tudi snežna ploha. Joj, kako je še vse zalito, kamorkoli pogledaš, res neverjetne količine snega.
Smuka? Po pršiču seveda. Kdor išče ta najde.






























