10
2014Blog ni realnost in blog ni realna slika življenja zapisovalca. To so le trenutki njegovega življenja, le izseki njegovih razmišljanj, misli, mnenj. V bistvu gre za manipulacijo, za kontroliran prikaz, večinoma le lepih stvari.
Mnogo ljudi spremlja in bere različne bloge, seveda glede na to, kaj imajo radi oz. kar radi berejo in vidijo, če gre npr. za foto blog. In potem si ustvarjajo neko sliko, mnenje o osebi, ki blog piše in o njegovem življenju. A resnica je daleč od zapisov na blogu. Z resnico mi, ustvarjalci in pisci blogov manipuliramo. Jaz npr. pokažem le lepe fotografije, čeprav naredim pogosto tako grozne, da je joj. In zapišem le tisto, kar jaz želim, da veste o meni, o mojem življenju, o mojih potepanjih, o mojih razmišljanjih o naravi.
Območje bloga je lahko obvladljivo, kontrolirano, domače. Prepričan sem, da večina blogerjev v živo, med soljudmi, v družbi, na štiri oči, ne bi zmogla, ne bi znala ali pa bi le delno oz. površinsko zagovarjala tisto, kar pišejo na blogih. Izkazalo bi se, da so/smo čisto navadni ljudje, z napakami, z lažjimi in težjimi karakterji, z življenjem, ki ni ravno blizu tistemu na blogu, itd. Vedno so izjeme, pri katerih pa potem tudi v živo človek lahko izrazi le spoštovanje in se virtualni prikaz na blogu zrcali v resnični osebi, ampak ne verjamem, da jih/nas je veliko.
07
2014Z očmi in usti, tako bo najbolje. Imeli smo druge plane, a popoldne je vabilo ven, v zeleno. Na travnike pod Storžič.
Krasen potep, krasen večer, …
S fotografskega vidika pa dnevi, ko uporabljam le stare objektive z ročnim ostrenjem. Človek se tega kar navadi in začuda so fotke ostre, bolj, kot bi si lahko predstavljal. Kvaliteta zapisa pa ne rabi kakšnega posebnega komentarja. Tokrat je bil z mano Asahi Takumar 50mm f1.4.
Lahko noč. Kje pa, še prej je bilo treba na sladoled 🙂
04
2014Če boste kdaj v okolici Nove Gorice in boste izletniško razpoloženi, potem je obisk cerkve Sv. Marije nad Vitovljami prijetno presenečenje.
Pod narivom Trnovskega gozda se nad vinogradi dviga majhen osamelec, ki ponuja krasne razglede na najbolj zahodni del Vipavske doline.
Z majhnimi otroci je takšen izlet prava dogodivščina. Še nedolgo nazaj smo se skupaj z Mojco in Milanom v mrzlih februarskih večerih greli z ognjem nekje nad plezališči Istre, danes pa se grejemo na toplem soncu v še enkrat večji družbi.
Človek bi si kar želel, da bi kakšen zimski mesec preživel na Primorskem, kjer ima regrat že lučke in kjer so ljudje prijazni bolj, kot drugje po naši državici.
Med brajdami smo počakali na večer, naslednji dan pa letos prvič namočili noge v morju in pretegnili prste v plezališču Sesljan. Vikend presežnikov.















