26
201322
2013Večer presenečenj in navdušenja. Škoda le, da ljudi zanimajo bolj ali manj top teme (poročna fotografija, oglaševanje, …), kjer se vrti malce več denarja, zato je bil obisk nekoliko slabši. Mogoče pa je tudi to prispevalo k sproščenemu vzdušju, kjer smo uživali ob resnično izjemnih portretih glasbenikov, ki jih je Alan v 12 letih ujel v svoj objektiv na snemanju oddaj Iztšekani.
Zgodba fotografa, ki se je zaradi veselja in želje po učenju fotografije priključil Juretu Longyki pri soustvarjanju podobe oddaje Izštekani, je danes prerasla v edinstveno fotografsko dediščino slovenskega glasbenega ustvarjanja “v živo”.
Od enormne količine bliskavic v analogni dobi, prek vrhunske zbirke canonovih leč v digitalni dobi, do sistema micro 4/3, ki je danes edini paradni konj, ki ga Alan uporablja. Od nekaj kg do nekaj dekagramov. Razvoj k logiki manj je več. Fotografije izžarevajo energijo glasbenikov, saj Alan portretira izključno med dogajanjem in nikoli ne postavlja glasbenikov v smislu poziranja. Resnično je prav impozantno videti pregled 12 let Izštekanih skozi objektiv. Pri nekaterih portretih smo kar vzdihovali, saj so tako izrazni, da kar zaboli.
Alan se je že na začetku dela za Izštekane odločil za ČB fotografije. Pametna odločitev. Ta odločitev prispeva k celotni prepoznavni podobi Izštekanih, k celotni podobi nastopajočih glasbenikov in pove nekaj tudi o volji in delu fotografa.
Včerajšnji večer je bil resnično za polnit dušo. Odlične fotografije odličnih glasbenikov odlične radijske oddaje v odlični predstavitvi z odličnim voditeljem v še eni odlični izvedbi Fotografovega dnevnika. Hvala Alan!
17
2013Več let sem si želel obiskati vrh z imenom Sveta Trojica, ki leži nad Pivko. V času, ko so podzemne vode polne in se kraška polja spremenijo v jezera. Danes sem željo izpolnil, žal pa nam zaradi kratkega dneva ni uspelo raziskati presihajočih jezer. Bo pa ta del počakal na ponovni obisk.
Danes ni bil moj najboljši fotografski dan. Enostavno nisem imel idej, pa tudi časa ne. Preveč sem bil pod vtisom te pokrajine, ki mi je res pri srcu.
Skozi idiličen gozd poteka blag pristop na razgleden vrh. Primerna pot za vsako družino. Tu pa tam kakšno zelenje med monotonimi sivimi in rjavimi barvami, tu pa tam kakšen fosil, tu pa tam kakšna goba, kakšen gozdni sadež (predvsem šipek, ki smo ga nabrali za zimske radosti).
Tik pod vrhom pot zavije na obsežen travnik, na vrhu katerega kraljuje cerkvica. Idila.
Vrh je visok čez 1100m in neverjetno razgleden, toda danes razgledov zaradi vlažnega ozračja ni bilo veliko.
V daljavi so se lesketala presihajoča jezera.
Kratki dnevi so edina napaka sončnih poznojesenskih izletov, saj je vsega skupaj konec že ob štirih.
Naslednji obisk pa bo precej več časa namenjen fenomenu številnih presihajočih jezer tod okoli. Tole spodaj je Plavško jezero. Več info pa: http://pivskajezera.si/



















