Fotografija

Bled al' Boh'n

Zame Bohinj, vedno in zmeraj. Zakaj? Zato!

Ampak zadnjič pa je, priznam, zmagal Bled. Takih juter ni veliko. Padal je dež, ampak nekaj je bilo v zraku. Volan ni hotel zaviti na parkirišče pred službo, brez posebnega razloga je avto vozil naprej, do Zake. Tam pa tole. Kakor, da bi se nekdo malo pohecal.

Mrzla zima

Mraz ima dva obraza, tistega zoprnega in hudičevo lepega. No, pa še mešanega (boleče prijetnega), tistega, ko se ti zanohtani prsti “talijo” 🙂 Letos se je splačalo vzeti kakšen dan za obisk ledenega kraljestva. Ni vsaka zima tako zmrznjena. Imel sem srečo, da sem lahko izlet združil s prijetnim druženjem. Mislim, da sem bil prvič v vlogi darila (mislite si, kar želite). Ampak se tudi za trenutek nisem počutil tako. Z Božotom se poznava že nekaj let in tokrat sva prvič skupaj cel dan preživela s fotografsko opremo. In kako sem vesel, da mi ni potrebno več nositi vse tiste steklovine in magnezijevih škatel od Canona ali Nikona. Hvala Fuji.

Jutro ne bi moglo biti lepše, verjetno pa tudi ne še bolj mrzlo, kot je bilo. Še Sava je delovala kot savna.

Najprej Peričnik. Ta gmota ledu in ledenih sveč je tako impresivna, da lahko samo gledaš in se čudiš. Najprej sploh ne najdeš načina, kako se bi ga lotil, s fotografskega vidika mislim. Če nimaš ultra širokokotnika, se sploh ni potrebno truditi. Najbolje pa se je prepustiti in ujeti kakšen detajl.

Tudi zgornji Peričnik je bil lep. Sploh v kombinaciji z že obsijanim gozdom. Sveče dol, drevesa pa gor – čudna je tale narava.

Takoj, ko sonce obsije slap, je čas, da jo mahneš nazaj v dolino. Začuda so šele takrat ljudje začeli prihajati. Tudi prav. Midva jo mahneva do naslednjega slapu. Slap Šum predstavlja konec soteske Vintgar. Tudi ta je suvereno zamrznil. In kakšen lepotec je bil!

Kje drugje bi lahko zaključila dan, kot v njegovem veličastnem kraljestvu, Bohinju (hvala Luka za nasvet)? Tam, kjer se izliva Savica v jezero, tam je nastala prava pravcata naravna umetnina. Kosi starejšega ledu so se ujeli v mlajši led, na katerem so bili vidni sledovi valovanja. Ledena geologija!

Matr, kakšen dan je bil!

Okraševanje

Tam okrog novega leta (+- mesec gor ali dol) povprečni državljan zahodne civilizacije zboli za zaenkrat še neozdravljivo boleznijo – okraševanjem hiše (tudi stanovanja v bloku) in njene okolice, s sadnimi in drugimi drevesi ter grmovjem vred (po latinsko zarniconavsakobajtico). Nisem še zasledil analize, ki bi navrgla višino zneskov, ki jo za to zahrbtno boleznijo zapravijo sicer smejoči se bolniki. To je v bistvu edina bolezen, ob kateri so vsi veseli in za katero ni kriva prazna zdravstvena blagajna ali zdravstven sistem.

Zadnja leta je prvovrstni dogodek prižiganje lučk v mestih in tekmovanje v najlepše okrašenem središču mesta. Saj priznam, lepo je. Takrat se tre ljudi. Verjetno bo držalo, da sem čudak, saj se vsako leto izognem zgoraj opisani nalezljivi bolezni, pa tudi prireditve ob prižiganju lučk mi niso blizu. Potrditev o čudaštvu je prizor, ko sam stojim nekje na polju in zrem v nekaj, kar se po vsej verjetnosti večini ljudi zdi butasto. V ivje, v brezčasno okrasitev narave. Pa ljudje mislimo, da znamo lepo okraševati. Smešno.