Fotografija

Plezam, torej sem

Lepšega rojstnodnevnega darila si od prijateljev ne bi mogel zaželeti – plezanje v Vipavi. Končno sem se na štrik navezal s Tanjo  in Jožetom. Navezati se na štrik pomeni več kot le fizična povezava dveh ali več plezalcev, to je nekako tako, kot da bi dobremu prijatelju segel v roko in mu nekaj obljubil.

Plezanja v Vipavi sem si zaželel zato, ker imam tako lepe spomine na to plezališče. Ker leži direktno nad Vipavsko dolino in mu nič ne zapira pogleda, so razgledi naravnost čudoviti, skala v vertikalno položenih plasteh pa, kot da bi jo ulivali, kompaktna, nabrušena, prvovrstni sivi apnenec.

Nalašč smo že v Logatcu zavili z avtoceste in si privoščili idilično staro cesto prek Podkraja, Cola in Vrhpolja v Vipavo. Joj, kaj zamujamo z vožnjo po avtocesti.

Foto: Jože Mihelič

Najprej smo se pretegnili v večraztežajni, kakih 100m visoki smeri Steber. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje plezal tako lepo smer. Ne zasluži si pustega in dolgočasnega imena, privoščiti bi ji morali kako lepo žensko ime. Jože je za številne krasne oprimke dejal, da jih je stvarnik nalašč izoblikoval tako, da ustrezajo plezalcem. Čeprav sem geolog in bi bila razlaga lahko drugačna, se tokrat strinjam z Jožetom.

Zadnje čase tako malo plezam, da me vsak vzpon, ki ga le uspem spraviti pod streho le zrajca in opomni, da plezanja ne smem opustiti.

Z vrha nas je bilo težko spoditi. Zrli smo v Vipavska Brda, Čaven, Vipavsko dolino. Tako blizu Gorenjske, a tako drugače. In ravno zato privlačno in lepo.

Za konec smo še malo pofrikali, v smereh, ki bi jih zlahka imenoval Miss Vipava.

Foto: Jože Mihelič

Nič ne bi imel proti, če bi bil vsak rojstni dan s prijatelji tak, kot je bil včerajšnji. Samo upam, da ne bo naslednji stik s skalo čez natanko leto dni.

Na potep

V dneh, ko me hočejo virose, megla in bolečina v kolenu povsem zbiti na tla, se skušam vsaj malo spraviti na sonce. Na potepu se mi je tokrat pridružil Jože in obiskala sva manj znane planine na južnem robu Pokljuke. Hodila sva ravno po meji med meglo in soncem, med toplim in hladnim.

Na planini Javornica sva se grela na soncu, Jože je obujal spomine na mladost, ko je z družino redno zahajal na ta prekrasen pomol nad Zgornjo Bohinjsko dolino, jaz pa sem se spraševal, kot za vraga sem hodil toliko dolgo, da sem šele zdaj zašel v te kraje.

Vsakič znova, ko obiščem kraje, kjer je še ohranjena stavbna dediščina stoletja trajajoče kulture bivanja in gospodarjenja v gorskem svetu, se čudim znanju, spretnosti in intelegenci teh ljudi. To je vredno vsega spoštovanja.

Resnično je škoda, da je razvoj nekaj zadnjih desetletij povsem uničil to stoletja staro kulturo. Še več, tudi slovenski turizem ne vidi potenciala v tem, ampak raje v milijonskih naložbah termalnega in smučarskega turizma. Turizem, ki temelji na doživetju narave in kulture, ne najde poti v milijonske posle, žal.

Na planini Četeže sva se spet potopila v meglo, a vzdušje naju ni zapustilo. Ambient je čudovit.

Ni več daleč, ko bo vsa ustvarjena kultura kmetijskega gospodarjenja v gorah zaradi opuščene dejavnosti in turističnega neposluha, zgubila boj s časom in vremenskimi razmerami, ostale bodo le fotografije.

Kar je lepo ni grdo

Po sili razmer smo trenutno bolj notri kot zunaj, žal. S težavo se prepričujem, da je sicer jasno vreme, a kaj, ko imamo zamegljen pogled. Pa sem si vseeno rekel, da lahko tudi v tej sivini najdem kaj lepega. Ivje v domačem gozdu za hišo je dokaz, da je od grdega k lepemu samo en korak.

 

Ko mi je zanohtalo, je bilo lepote konec. Zato spet komaj čakam toplo sonce, takega kot je bil v petek na Pokljuki in v Bohinju.

Slovenija je lepa, pa naj bo v soncu ali megli.