11
201011
2010Ko sem prvič slišal za sotesko z imenom Driselpoh, sem vedel, da mora biti to nekaj izredno zanimivega. Nisem se motil.
Eden od pritokov reke Bače je tudi potok Driselpoh, ki izvira izpod Črne prsti. Na svoji kratki poti je izdolbel slikovito sotesko, ki ji ni para daleč naokoli. Potok je namreč zarezal v izjemno zanimive plasti volčanskega apnenca, ki so ravno na tem mestu tanko plastnati ter hkrati živahno nagubani, da dajejo videz plastičnosti, živosti. Ko stopiš v sotesko, dobiš občutek, da se gubanje apnenca ravno dogaja, da si del procesov gubanja, nalaganja, premikanja. Res prvovrstno doživetje, prvovrstna šola v naravi.
Tisti, ki vas očarajo šopi cvetja, ki sramežljivo gledajo naravnost iz svetlega apnenca, boste tod ravno tako prišli na svoj račun.
V Driselpoh sem zavil na dan, ko sem v Trento peljal skupino nemških strokovnjakov s področja geologije. Bilo me je kar precej strah glede strokovnosti vodenja, saj sem se znašel med samimi profesorji in doktorji. Strah je bil popolnoma odveč, saj smo na prelep jesenski dan doživeli Trento in njene značilnosti v vsej svoji lepoti. Njihovo navdušenje je bilo tolikšno, da smo prvotni načrt ekskurzije razširili, ker so hoteli videti več od načrtovanega. In spet sem na koncu dneva doživel tisto, kar se mi vedno znova in znova dogaja, ko vodim kakšno tujo skupino. Spomnijo me na to, kako res enkratno čudovito in dobro ohranjeno deželo imamo in kaj vse imamo za pokazati. To so trenutki, ko sem resnično in pristno ponosen na svojo domovino.
06
2010Po nekajdnevnem mrku bloga zaradi okvare na strežniku, je tukaj že jesen. In ko se po dolinah začne pasti nadležna megla, kot npr. v soboto, pogledaš na spletne kamere in skušaš najti kakšen kraj naše širne Slovenije, kjer se sramežljivo kaže sonce (ponavadi v hribih). Načrtovan kratek izlet v Krnico se je sprevrgel v celodnevno pohajkovanje. Mmmmmm, kako je jesen lepa, barvita, diši po gobah, pečenem kostanju, grozdju in moštu.
Zadnje tedne imam spet pogovore s samim s seboj o smislih. Odkar sem padel z dopusta v razburkano morje aktivnosti, se kar ne morem in ne morem sestaviti; v službi vedno nove in nove zahteve, pripravljam in izvajam strokovna predavanja, fotografska predavanja, vodim strokovne ekskurzije, skačem na delavnice, teren, organiziram družabne dogodke, se skušam posvetiti družini, prijateljem, pa malo tudi sebi. Kako za vraga spraviti vse skupaj v en red, smisel, zadovljiti sebe, družino, prijatelje, znance, sodelovce, investitorje? Najhuje je takrat, ko vložiš ogromno truda in energije za nekaj, kar tebi ogromno pomeni, deliš pa to tudi z drugimi in pričakuješ, da bodo tvoje delo cenili, pa se zgodi, da skoraj nobenega to ne zanima, kaj šele da bi to cenil, spoštoval.
Včasih ima človeka, da bi čisto izpregel, da bi se posvetil samo sebi in naj-naj bližnjim. Da bi fural čisto svoj način življenja. Ampak že zdaj vem, da to dolgoročno ni rešitev, verjetno bi bila to večna borba s seboj.
Pred kratkim sem se udeležil res enkratne več-dnevne delavnice o načinih moderiranja delavnic z velikim številom deležnikov. Delavnica mi je dala precej odgovorov. Predvsem tega, da je življenje eno samo sprejemanje kompromisov, da je nujno treba znati poslušati in biti poslušan. Da tisto, kar ti sveto verjameš, da je prav in edino prav, to v resnici ni, potem ko poslušaš nekoga, ki gleda čisto iz drugega zornega kota. In da imajo lahko na prvi pogled najbolj nasprotujoči strani skorajda enake skupne cilje ali želje, če jih seveda znaš iz njih izvleči. Neverjetno.
In kje se moja glava spočije od vseh turbulenc v glavi in odnosih. Z družino ali prijatelji v naravi, v gorah, plezalnem vrtcu, strmi sneženi grapi, cvetočem travniku, tam kjer čutim tla pod nogami, tam, kjer smo v resnici doma. Back to the nature, back to the human nature!











