12
200911
2009Sončno soboto sem preživel na smučeh v prijetni družbi še petih ljubiteljev turne smuke in družbi vrhov nad Pokljuko.
Ogreli smo se na sončnih južnih pobočjih Viševnika, potem ko so nam v gozdu nad Rudim poljem skoraj zmrznili prsti in nosovi.
Mmmm, kakšni razgledi. Obetal se je resnično fantastičen dan.
Na vrhu Viševnika so kavke redne gostje, tako kot množica gornikov in smučarjev.
Vrh je bil poln kot že dolgo ne, mi smo se na hitro pripravili za spust na zahodno stran proti Jezercem.
Prvič sem se spustil po zahodnem delu Viševnika proti Jezercem in bil sem navdušen nad širino, strmino in dolžino “proge”. Razmere pa kar precej spremenljive, tako kot se za turno smuko spodobi.
Na Jezercih pa zopet pse na smuči in proti Srenjskemu prevalu med Viševnikom in Malim Draškim vrhom.
Jezerce so eden lepših krajev v Julijskih Alpah. Ta ledeniška izravnava leži nad planino Konjščica v zavetju Ablance, Viševnika, Malega in Velikega Draškega vrha.
Brez srenačev na okovju ni šlo do vrha prevala, zato je moral del odprave smuči prestaviti na nahrbtnik.
Pogled na severno stran Viševnika in njegov zahodni greben.
Trije od šestih udeležencev ture smo dosegli vrh Malega Draškega vrha, od koder so se odprli famozni pogledi na osrednji del Julijskih Alp. Tule je pogled na Veliki Draški vrh.
Pa še neobičajen pogled na Triglav.
Za konec pa še nekaj o smuki. Ko sem pogledal z vrha Malega Draškega vrha proti smeri spusta, sem dobil cmok v grlo. Razmere mi na pogled niso budile zaupanja. S Tanjo sva soglasno sprejela odločitev, da naprej spustiva Jerneja, ki je suvereno opravil s strmino. Moram reči, da še nisem videl tako dobrega turnega smučarja v akciji in to velja za celotno turo. Ko sem videl, da se zadeva da odpeljati, ni bilo več problema. Čez kakšnih 10 minut sem bil že na Srenjskem prevalu, zadovoljen s smuko in razmerami, a z bolečinami v stegnih. Kar naporno je bilo.
Sledil je spust v konto pod S steno Viševnika in povratek prek vzhodnega grebena na Rudno polje.
Super tura, dobre razmere, enkratna družba. Pa še fotografija z vrisanim spustom z Malega Draškega vrha (do 45 stopinj, ocena III+, zgoraj 100 m S4+). Pa ne me vprašat, kaj te oznake pomenijo, vem samo, da je bilo strmo.
09
2009Danes je bilo na Pokljuki prekleto mraz. Je pa zato škripalo pod nogami. Časa sem imel res malo, zato sem se ustavil le pri barju Šijec, ki trenutno počiva pod debelo snežno oddejo.
Takole je pokukalo sonce in obsijalo enega najzanimivejših naravnih območij na Pokljuki – šotno barje Šijec.
Šotna barja so bila v preteklosti prezrta, večkrat z negativnim predznakom, kar je pogostokrat vodilo k neprimernim posegom v te zelo občutljive prostore. Danes vemo, da so barja celo med najvrednejšimi habitatnimi tipi z vidika varstva narave v Evropi. V tem prostoru najdejo zatočišče prav posebne rastlinske in živalske vrste.
Barja na Pokljuki so nastala kot posledica ledeniškega delovanja, voda je zastala v nepropustnih kraških kotanjah, kjer se je odlagal organski material in nastala je šota, ki jo trvorijo šotni mahovi, le-ti spodaj oglenijo, na vrhnjem delu pa se stalno priraščajo. Zaradi prirastka se taka barja ščasoma dvignejo nad površje in tvorijo hrib, od tod tudi ime visoka šotna barja.
























