Fotografija

Triglav in luna

Ko ti že na poti v službo zaigra srce ob pogledu na Julijce. Neprecenljivo.

Fotografska posvetovalnica 3

V drugi posvetovalnici sem razglabljal o tem, kako malo je v fotografiji pomembno tehnično znanje in kako pomembno je resnično znanje fotografije, kar zavzema predvsem poznavanje svetlobe, motivov, kadriranja, lovljenja pravih emocij, trenutkov, globine, vzdušja.

Zgoraj navedeno se najbolj opazi takrat, ko svojim tečajnikom naročim, da prinesejo s seboj 5 do 10 po njihovem mnenju dobrih fotografij, ki jih potem pokomentiram pred celim razredom. Takrat je na dlani, da ljudje skušajo v začetni fazi svojega razvoja fotografije spraviti na fotografije vse tisto, kar jim je všeč in vse kar vidijo, pogosto pa so na fotografije čustveno navezani. Vse našteto je potrebno za dobro fotografijo, problem pa je v tem, da začetniki še ne znajo razmišljati kot fotografi. Fotograf namreč gleda na svet okoli sebe skozi fotoaparat, kar je nekaj popolnoma drugega, kot tisto, kar vidimo s prostim očesom.

Fotografija je izsek, v točno določen okvir ujet trenutek realnega sveta. In v ta okvir je potrebno zajeti realen svet tako, da bo všečno deloval, da bo prikazoval zgodbo, da bo nagovoril ljudi, njihova čustva, odnos. Fotografija mora biti torej uravnotežena. Lahko to dosežemo z enostavnimi pravili, ki ne delujejo le pri fotografiji, ampak tudi v slikarstvu, pa tudi drugje v kulturi in nenazadnje povsod v navidez kaotični naravi. Pravilo tretjin, globinska ostrina, zapolnitev okvirja, … Seveda odlično delujejo tudi fotografije, ki v ničemer ne upoštevajo ustaljenih pravil. A vseeno delujejo, ker imajo vsaj eno stvar, ki je pomembna za fotografijo (odlična svetloba, izraznost, vzdušje, emocijo, …).

Če se za konec za hip vrnem nazaj k tečajnikom in njihovim fotografijam. Največkrat so njihove fotografije takšne, da je bodisi vsega preveč na fotografiji (npr. portret ljubljene osebe, za njim pa kanta za smeti, iz glave pa v ozadju raste drog za javno razsvetljavo) ali pa je veliko nezanimivega prostora v okviru fotografije (npr. polovica fotografije je modro nebo brez oblačka). Najbolj pogosti motivi pa so sončni zahodi. Predvsem zato, ker ljudi sončni zahod spominja na lep čas preživet na morju. Ampak to ne naredi dobro fotografijo. Dobra fotografija sončnega zahoda je tista, kjer sončni zahod ni glavni motiv, ampak je le kulisa nekega portreta, hribov, dogodka, arhitekture, življenja, …

20160120-DSCF2492-5

Fotografska posvetovalnica 2

V prvi posvetovalnici sem težil z opremo. Tako pri sebi, predvsem pa pri skoraj vseh tečajnikih sem opazil, da veliko preveč časa in energije ljudje usmerjamo v opremo in v tehnično znanje. Veliko premalo pa v bistvo fotografije.

Je bistvo fotografije njena tehnična perfekcija? Kje pa! Bistvo fotografije je, da ljudem skozi fotografijo poveš zanimivo, osupljivo, pomembno zgodbo. Da jim preneseš občutke, ki si jih sam imel ob fotografiranju ali pa s fotografijo skušaš določene občutke zanetiti pri ljudeh.

Na vsakem tečaju torej ljudem svetujem, naj se ne obremenjujejo z opremo, ampak naj čim več fotografirajo in iščejo inspiracijo, iščejo svetlobo in uživajo. Naj fotografirajo tisto, kar jim je v življenju blizu, kar jih privlači, zanima.

Bistvo pa je, da ne fotografiraš tistega, kar vidiš, ampak tisto, kar čutiš. Ko boš znal spraviti svoje čustva na fotografijo, bodo nastale krasne fotke, obljubim. Je pa težko, priznam.

Marsikdo bo dejal, da veljajo za pokrajinsko fotografijo drugačne zakonitosti. Da morajo biti fotke ostre od roba do roba, da je možno narediti dober posnetek le ob najboljši svetlobi, z najboljšo opremo, … No ja. Za razglednice mogoče res, za vse ostalo pa niti slučajno.

Jaz čutim in vidim vodo tudi takole. Kako pa vi?

fotka_long_edge_40cm_01

fotka_long_edge_40cm_02

fotka_long_edge_40cm_07

fotka_long_edge_40cm_13