Fotografija

Presenečenje

Navadno sam opazim, da se s svetlobo kaj posebnega dogaja, ta večer pa me je Bojana opozorila, da je zunaj noro nebo. Zgrabim aparat in kot nor stečem na polje. Ker je polno električnih kablov, moram teči kar daleč. A je vredno. Za par sekund, niti ne minut, tako hitro je bilo konec. Pritisnem 5 fotk in se počasi vrnem domov. Prižgem računalnik in pogledam fotografije. Nič posebnega, pač lepo nebo, a kaj, ko bi rabil še kaj v ospredju, da bi uravnotežilo fotografijo. Potem pa začudeno gledam v eno izmed fotk in na njen vidim tekača. Ojoj, ko sem bil tam na polju, ga sploh nisem opazil. No, zdaj pa je tu na fotki, kot nalašč za lep motiv. Seveda spodnje fotke ni bil sposoben ustvariti le fotoaparat. Tega žal ne zmore, potrebna je primerna obdelava fotografije. Bom pa prikazal obdelavo spodnje fotografije v naslednji Fotografski posvetovalnici.

DSCF2669-Edit-Edit-1

Pasti upravljanja narodnega parka

Nekaj mora biti narobe za našim edinim narodnim parkom. Toliko negativizma, toliko pritiskov, groženj, nerazumevanja, kot jih čutim v zadnjih letih lepo kaže na dejstvo, da bodo potrebne spremembe. Ni kriva le finančna kriza, kriva je zakonodaja, vodenje, upravljanje, … Kamorkoli se obrnem, povsod le kritike, povsod le parcialni interesi, pogledi, jamranje, …

IMG_4317

Država ne ve in nima strategije, kako bi upravljala narodni park. Ne izpolnjuje obvez, ne investira dovolj sredstev za ustrezno upravljanje, ne kaže niti interesa, da bi naredila kakšen korak naprej. Na drugi strani so lokalne skupnosti, ki si želijo razvoja, turizma, infrastrukturne posodobitve. Potem so veliki lastniki s potrebami po izkoriščanju naravnih bogastev (gozd). So ljudje, ki živijo v parku, ki si želijo dobrih pogojev za življenje in obstoj. Tu so vikendaši s svojimi interesi. Narodni park je prostor za celo paleto rekreacijskih dejavnosti, pri katerih ima vsaka svoj interes in si prav tako skuša zagotoviti svoj obstoj znotraj parka. Tu je Planinska zveza s kočami, potmi. So agrarne skupnosti, ki želijo kmetovati, gospodariti z gozdom. Potem so tu naravovarstveniki, ki skušajo cel prostor strogo varovati, nekateri bolj, drugi manj. Nekateri so za divjino, drugi za kompromise.

Lahko je varovati rezervate, popolnoma zaprta območja, kjer je tudi lastnina od tistega, ki območje upravlja. Skoraj nemogoče pa je upravljati s prostorom, kjer je veliko lastnikov, upravljavec pa povsem nekdo drug, zunanji. Težko je tudi upravljati z narodnim parkom, v katerem so naselja, ljudje s svojimi dejavnostmi, v katerem so smučišča, rekreacijski centri, … In skoraj nemogoče je delovati kot upravljavec parka, če čutiš in vidiš, da si nezaželen v lokalnih skupnostih, med ljudmi, domačini, lokalnim turizmom, … Moralo bi biti ravno obratno. Vsi bi morali biti veseli in srečni, da so v parku in da imamo park. Park bi moral biti gonilo razvoja, prilagojenega naravnim danostim. Ohranjena narava je prednost, tako v turizmu, kot tudi v kmetijstvu, oskrbi z vodo, življenju na sploh.

Kdo dela narobe? Dražava? Upravljavec parka? Lokalne skupnosti? Domačini? Turizem? Zdi se, da gre za začaran krog. Čutim, da prihaja čas, ko bo treba na novo prevetriti zadeve okrog narodnega parka. Kaj hočemo od tega območja, kako bomo varovali ta prostor, kako bomo omogočili ljudem dostojno življenje? Kako bom upravljali turizem znotraj parka? Prvi korak bo morala narediti država in izpolniti obljube, ki jih je dala ali pa začeti kazati pravi interes do tako posebnega območja. Drugače se bojim, da se ne bo dobro končalo.

P.S. To je moje osebno mnenje in ni mnenje zavoda TNP, v katerem sem zaposlen.

Kamen ni večen

Nekako imamo v glavah, da je kamen večen, dovolj trden, da lahko zdrži marsikaj. Toda na Zemlji ni čisto nič večno. In tako tudi gore, ki jih danes občudujemo in častimo, niso večne. V bistvu je njihova današnja oblika le trenutek v geološki zgodovini našega planeta.

20130722-IMG_3502

Da kamnine preperevajo, nas učijo (če sploh) v šoli. Stopnja preperevanja zavisi predvsem od tipa kamnine, a ne glede na to preperevajo vse vrste, različno hitro in na različen način. V Sloveniji, še posebno v visokogorju, je prisoten več ali manj apnenec, pa tudi dolomit. Ti dve kamnini preperevata ne le mehansko (krušenje, odlamljanje, pokanje, …), ampak tudi kemično. Mehansko preperevanje povzroča predvsem sprememba temperature, težnost, voda, led, veter, … Kemično je malce bolj misteriozno, v ozadju so kemične reakcije padavinske vode in snežnice, ki reagirajo s kalcijevim karbonatom, ga topijo in odnašajo s seboj, za seboj pa puščajo škraplje, žlebiče, brezna, jame, … O kemičnem preperevanju nekaj več v naslednji objavi. Tokrat pa nekaj fotografij, ki vam bodo povedale več kot članki, knjige, … Dolina Triglavskih jezer je krasen naravni laboratorij, kjer se zaradi pomanjkanja vegetacije vidi vse “v živo”. Ker je v tem delu prisoten plastoviti apnenec, ki ga tvorijo različne debele plasti, je mehansko preperevanje še lažje in bolj plastično vidno.

20130722-IMG_3406

20130722-IMG_3407

20130722-IMG_3410

20130722-IMG_3480

20130722-IMG_3481

20130722-IMG_3622

20130722-IMG_3625

20130723-IMG_3713