17
2016Zakaj hodimo v hribe? Večno vprašanje in tako številni odgovori, da je tema že kar “znucana”. Osebno mi je zelo blizu tisti odgovor “zato, ker so tam”. No, ker sem geolog, mi je približno tudi jasno, zakaj so tam. Večina odgovorov na to temo je bolj filozofske narave, sam pa mislim, da igra pri vzroku za hojo v gore potreba po fizični dejavnosti poglavitno vlogo. Hoja v hribe je namreč fizično zelo naporno opravilo. Če se mora človek zelo močno fizično potruditi, da nekaj doseže, je zato nagrada na vrhu toliko večja. Gre za podobne vzgibe, kot pri maratonih, triatlonih, … Verjetno imajo najmočnejšo fizično izkušnjo in odnos z gorami alpinisti. Njihovi napori so pogosto resnično nepredstavljivi. Ko vložiš toliko truda v premagovanje ovir, je nagrada toliko večja. Seveda pa brez dojemanja gora in gorniških vzgibov z našo glavo ne gre. V njej se prepletajo motivacija, ponos, spoštovanje, prepričevanje, vzpodbujanje, … V njej se zgodijo pomembne odločitve, za vztrajanje ali umik, za varnost ali nevarnost, … Ko se tako vse tisto, kar se na fizični ravni dogaja s telesom gornika, alpinista, planinca ter istočasno na duševni ravni ob dojemanju gorskega sveta in osebne dejavnosti v njem, združi na vrhu gore, hriba, grebena, planine, … še z občutki osebne zmage, zanosa, ponosa in največkrat čudovitim razgledom na svet okrog in pod njim, takrat je odgovor, zakaj hodimo v gore brezpredmeten. Če je možnost vse naštete občutke deliti še z bližnjo osebo, z nekom, ki je doživljal na tej poti podobno, potem je vse jasno. Jasno?
03
2016“Če ne greš, ne doživiš. Če ne poizkusiš, ne okusiš. Če ne raziskuješ, ne spoznaš. Če si sam, ne moreš deliti. Če še nisi bil v Sloveniji ali je ne poznaš dovolj dobro, potem te najlepše potovanje v življenju še čaka. Potuj z odprtim srcem in prejel boš darilo, veliko kot sonce.”
Jeseni so me iz Mladinske knjige povabili k sodelovanju pri pripravi darilne foto knjižice z naslovom Čudovita Slovenija. Najprej seveda kot fotografa. A žal takrat nisem imel časa, da bi lahko naredil izbor fotografij, čeprav sem si močno želel, saj mi je bila ideja knjige in njena predvidena vsebina zelo všeč. Rok za oddajo je potekel in malo mi le je bilo žal, da nisem sodeloval. A vsaka stvar je za nekaj dobra. Naknadno so mi namreč ponudili, če bi napisal tekst za knjigo. Bil sem popolnoma presenečen, a sem vseeno zagrabil, saj predvidenega teksta ni bilo veliko, bistvo pa so bili kratki zapisi ob fotografijah. Čeprav sem se zavedal, da bo to bistveno težje ob dejstvu, da ne gre za moje fotografije, ampak od kolegov fotografov. Izziv sem sprejel in danes sem hvaležen, da so me povabili zraven (hvala urednici Maji Ogrizek in Joštu Gantarju, uredniku fotografije).
Pri pisanju sem imel popolno svobodo, vsebina pa mi je bila super všeč in pisana na kožo. Resnično sem vesel, da sem imel enkrat v življenju možnost, da pišem tekst za knjigo, ki govori o domovini, o deželi, ki mi je resnično pri srcu, o njeno naravi, ki jo obožujem, o kulturni krajini, ki me navdušuje, o njenih ljudeh, ki jih imam rad in z roko v roki s fotografijo, ki mi je zadnjih deset let tako močno polepšala življenje. Vesel sem tudi, da sem sodeloval s fotografi, ki jih cenim in jih vse po vrsti tudi osebno poznam. Luka Esenko, Jošt Gantar, Aleš Komovec, Miro Podgoršek in Ana Pogačar so bili moji vzorniki, danes pa kolegi in celo prijatelji. Njihove fotografije so bistvo te knjige, jaz sem jim dodal le kanček čustev in duha.
Knjiga je lahko krasno darilo, prepričan pa sem, da ne bo nikogar pustila ravnodušnega. Še več, zasrbele vas bodo pete in kmalu boste spet spoznavali to našo čudovito deželo, čudovito Slovenijo.
28
2016Nekaj mora biti narobe za našim edinim narodnim parkom. Toliko negativizma, toliko pritiskov, groženj, nerazumevanja, kot jih čutim v zadnjih letih lepo kaže na dejstvo, da bodo potrebne spremembe. Ni kriva le finančna kriza, kriva je zakonodaja, vodenje, upravljanje, … Kamorkoli se obrnem, povsod le kritike, povsod le parcialni interesi, pogledi, jamranje, …
Država ne ve in nima strategije, kako bi upravljala narodni park. Ne izpolnjuje obvez, ne investira dovolj sredstev za ustrezno upravljanje, ne kaže niti interesa, da bi naredila kakšen korak naprej. Na drugi strani so lokalne skupnosti, ki si želijo razvoja, turizma, infrastrukturne posodobitve. Potem so veliki lastniki s potrebami po izkoriščanju naravnih bogastev (gozd). So ljudje, ki živijo v parku, ki si želijo dobrih pogojev za življenje in obstoj. Tu so vikendaši s svojimi interesi. Narodni park je prostor za celo paleto rekreacijskih dejavnosti, pri katerih ima vsaka svoj interes in si prav tako skuša zagotoviti svoj obstoj znotraj parka. Tu je Planinska zveza s kočami, potmi. So agrarne skupnosti, ki želijo kmetovati, gospodariti z gozdom. Potem so tu naravovarstveniki, ki skušajo cel prostor strogo varovati, nekateri bolj, drugi manj. Nekateri so za divjino, drugi za kompromise.
Lahko je varovati rezervate, popolnoma zaprta območja, kjer je tudi lastnina od tistega, ki območje upravlja. Skoraj nemogoče pa je upravljati s prostorom, kjer je veliko lastnikov, upravljavec pa povsem nekdo drug, zunanji. Težko je tudi upravljati z narodnim parkom, v katerem so naselja, ljudje s svojimi dejavnostmi, v katerem so smučišča, rekreacijski centri, … In skoraj nemogoče je delovati kot upravljavec parka, če čutiš in vidiš, da si nezaželen v lokalnih skupnostih, med ljudmi, domačini, lokalnim turizmom, … Moralo bi biti ravno obratno. Vsi bi morali biti veseli in srečni, da so v parku in da imamo park. Park bi moral biti gonilo razvoja, prilagojenega naravnim danostim. Ohranjena narava je prednost, tako v turizmu, kot tudi v kmetijstvu, oskrbi z vodo, življenju na sploh.
Kdo dela narobe? Dražava? Upravljavec parka? Lokalne skupnosti? Domačini? Turizem? Zdi se, da gre za začaran krog. Čutim, da prihaja čas, ko bo treba na novo prevetriti zadeve okrog narodnega parka. Kaj hočemo od tega območja, kako bomo varovali ta prostor, kako bomo omogočili ljudem dostojno življenje? Kako bom upravljali turizem znotraj parka? Prvi korak bo morala narediti država in izpolniti obljube, ki jih je dala ali pa začeti kazati pravi interes do tako posebnega območja. Drugače se bojim, da se ne bo dobro končalo.
P.S. To je moje osebno mnenje in ni mnenje zavoda TNP, v katerem sem zaposlen.




