27
2016Po duši sem popolnoma apolitičen tip, ne čutim prav posebnega nacionalnega ponosa, ne pripadam nobeni veri, ne rad sem član društev, ne vidim in ne slišim le ene resnice, zanima me tudi druga stran, … Marsikdo bi pomislil, da sem nedružaben. Ni res. Le omejitev ne maram, ograj, ki prinašajo delitve. Zame tudi ni konec sveta ali pokvarjenega dneva, če Prevc ni prvi, če Tina Maze ne osvoji skupne zmage, če se nogometna Slovenija ne uvrsti na svetovno prvenstvo, če Jurij skoči slabo, … Vsem privoščim 100 zmag, a jih privoščim tudi drugim, ki trenirajo. Zato mi je vseeno, če je nekdo enkrat prvi, drugič pa deseti ali 50. To je le šport, to niso zelo pomembne stvari.
Vedno znova se čudim, pogosto pa sem razočaran, ko slišim, berem ali gledam novice, kjer ljudje poudarjajo edino sveto resnico, edini prav, edina merila, edino pravo vero, zgodovinsko dejstvo, … Tega ne razumem, zato me to tako žalosti.
Tudi šolski sistemi, pravila v službah, zakonodaja, se trudi na vso moč deliti in ne razumevati in združevati. Partizani in “ta beli”, levi in desni, belopolti in temnopolti, zahod in vzhod, muslimani in ostali svet, teroristi in ostali pravičen svet, … Kaj pa tisto vmes, kaj pa vzroki za eno in drugo, kaj pa razumevanje, …
Ljudje tako z veseljem obtožimo druge, češ kakšni in kaj so. Pogosto tudi žalimo kar povprek, ljudi opredeljujemo glede ena njihov videz, vero, narodnost, … Tako do sovraštva ni več daleč, saj ni nobenega razloga, da ne bi podobno o nas premišljeval tudi tisti, o katerem mi mislimo vse slabo in negativno. Če imamo mi to pravico, zakaj jo ne bi imel tudi on?
Danes je na tem kaotičnem planetu zelo važno kje privekaš na svet. Če se rodiš v muslimanskem svetu, si pač musliman, pa če želiš ali ne. V bistvu si za zahodni svet potencialni terorist. Če se rodiš v Etiopiji ali Sudanu imaš veliko verjetnost, da boš doživel kakšno državljansko vojno ali pa pomanjkanje hrane. Če se boš rodil neki premožni družini v Nemčiji, bo bolj ali manj odvisno le od tebe, kam si boš zapeljal življenje, ker ti ne bo treba skrbeti za preživetje. Če se rodiš v Tibetu, boš verjetno budist.
Še preden se zaveš, si pravzaprav opredeljen za življenje. Peščica si potem zaradi močnega karakterja in volje nekako pribori svojo pot, večina pa ne. In zakaj bi bil torej nekdo slabši človek, če se rodi v Iraku, kot tisti v Sloveniji? Ker je musliman? Hočem povedati, da moraš imeti ob rojstvu kar precej sreče, da se rodiš v svetu, družbi, kjer ni vojn, ni lakote, ni naravnih nesreč, obstaja toleranca, demokracija, … Takih kotičkov na Zemlji ni prav veliko. Zato mislim, da smo lahko tu, v tej mali državici kar zadovoljni, hvaležni. Vedno se da bolje, lahko pa je veliko slabše. Ste kdaj pomislili, da bi se rodili v Severni Koreji? Ali pa kot Aborigin, ki so jih do 50-ih let 20. stoletja pobijali kot živali. Šele takrat so jih na sodišču priznali za ljudi?!? Ste kdaj pomislili, da bi se vam lahko zgodilo, da bi se rodili judovski družini za časa holokavsta? Kar neprijetno. Ali pa bi bili indijanski otrok v času osvajanja Amerike. Ni torej le važno, kje se rodiš, ampak tudi kdaj.
No, ampak saj ni nujno, da imam prav.
24
2016Priznam, da nisem ravno poduhovljen tip človeka. Nekako čutim, da sem bolj realen, tu pa tam malo filozofiram, drugače pa sem pristaš predvsem naravnih zakonov. Zato se na tem mestu opravičujem vsem tistim, ki bi jih članek lahko prizadel. To ni moj namen.
Danes sem slučajno razmišljal o minljivosti potem, ko sem se po avtocesti vozil proti Ljubljani. Bregove nad avtocesto so ravno na sveže počistili, tako, da so požagali drevje in grmovje. Ne vem, po kakšni logiki me je to dejanje spomnilo na človekovo verovanje v reinkarnacijo, pretekla življenja, nebesa, pekel, … Torej na tisto verovanje in upanje človeka, da je po življenju še življenje, nekje drugje ali v drugi obliki. Mnogi ljudje namreč verjamejo, da duša živi naprej.
Ob gledanju požaganih dreves sem se spraševal, kam za vraga gredo duše dreves, ki jih človek takole požaga, zato da bi brez večjih težav še naprej potoval s svojim motornim konjičkom proti svojemu koncu tega in nadaljevanju drugega življenja? Nisem si znal, nisem si upal odgovoriti. Sem pa pomislil, če imajo rastline sploh dušo? A sem se takoj ustavil in si rekel, da nimam pravice soditi o tem, kdo ima lahko dušo. Če jo imamo ljudje, ki smo živa bitja, potem ni nobenega dvoma, da jo imajo tudi druga živa bitja. Razen, če smo spet nekaj tako posebnega. A evolucija in zgodovina življenja pravita povsem drugače. Prav nič posebnega nismo v primerjavi z morskimi psi, nautilidi, krokodili, ginkom, …
Pri živalih in rastlinah mi je nekako jasno, zakaj ni večnega življenja in kakšen smisel ima življenjski krog. Rastline in živali živijo zato, da omogočajo življenje za svoje naslednike in druge vrste živih bitij. Ko odmrejo, se spremenijo v organsko snov, ki je sestavina in hrana vsakega novega življenja. Živa narava je pomembna tudi zato, ker uravnava količino kisika v atmosferi na ravni, ki je primerna za tako udobno življenje na planetu Zemlja. Tako ima vse smisel. Se mi zdi, da kakšne prav posebne filozofije ni, tudi potovanja duš ne.
Ne vem zakaj imamo ljudje tako potrebo po verovanju v posmrtno življenje? Zakaj si ne razlagamo smisla življenja na način, kot je to za naravo normalno. Ali ni misel na to, da je naše življenje potrebno zato, da lahko življenje sploh je, da bo zaradi nas in naše minljivosti življenje teklo naprej? Da živimo zase in za druge. Tudi mi smo na Zemlji potrebni zato, da ustvarjamo organsko snov in omogočamo nadaljevanje življenja na Zemlji. Nič drugega nismo, kot živo bitje. Evolucija nam je sicer dala možgane, ki so v bistvu ustvarili duhovnost in dušo. Ta je sicer nujno potrebna za čas našega življenja, po smrti pa sicer “živi” naprej, a le na duhovni ravni (spomini, dejanja, čustva pri bližnjih, …).
Našo energijo skušajmo usmeriti v danes in zdaj. Delajmo dobro zase in druge in skušajmo delovati tako, da ne škodimo preveč okolici. In ne pozabimo, nobeno življenje ni brez smisla, zastonj ali zaman. Vsako je nujno potrebno zato, da življenje sploh je.
21
2015… so čudna reč. Veš, da nekaj bo, ampak ne veš kaj in kako bo. Včasih je pričakovanje še najlepši del vsega, ker si lahko v glavi polepšaš stvari. Če gre za pričakovanje materialne stvari je pogosto tako, da potem, ko stvar dobiš, ni več tako zanimivo, kot med pričakovanjem, ko si ves nestrpen. Včasih pa te je tudi strah tistega, kar pričakuješ. Pojavljajo se dvomi, negotovost. Taki občutki so me vedno spremljali ob pričakovanju izpita ali pa tekme.
A zdi se mi, da je daleč najlepše pričakovanje novega življenja. Teh občutkov ni moč dobro razložiti, ker so v bistvu najbolj osnovni, najbolj prvobitni. Biti, živeti, obstajati. In to pomeni tudi deliti, sprejemati, dajati.







