Mnenja

Pogled naprej in nazaj

Ljudje se pogosto močno ženemo, da smo uspešni, najboljši, najmočnejši, naj … Včasih tudi tako močno, da vidimo le sebe in svoje cilje, svoje želje. Tako močno, da pozabljamo na resnično pomembne stvari. Tiste, ki so najbolj preproste, včasih na videz dolgočasne, ne najbolj “in”. Včasih je to le hvala, drugič prosim. Kolikokrat se sploh vprašamo, če je naš brezpogojni trud vreden, če nismo na poti koga ali kaj izgubili? Se trudimo zase ali za druge? Kolikokrat se ustavimo in pomislimo, kako naprej? Imamo sploh čas za hvaležnost, da sploh smo, da lahko, da imamo možnost? Se zavedamo, da smo enkratni in zato toliko drugačni drug od drugega, da enakosti, čeprav se lepo sliši, ni? Verjetno je lep občutek takrat, ko pogledaš nazaj in si približno zadovoljen s sabo, svojim delom, svojim življenjem. Pazi le, da na tej poti nisi škodoval drugim. Potem si lahko srečen.

Oktobrski izleti so lahko preprosto lepi. Rožnik pri Dražgošah in Sv. Miklavž nad Mačami.

20151017-IMG_5029-2

20151017-IMG_5033-4

20151017-IMG_5037-7

20151017-IMG_5046-11

20151017-IMG_5050-12

20151017-IMG_5063-18

20151017-IMG_5065-20

20151017-IMG_5068-22

20151017-IMG_5091-31

20151018-IMG_5122-1

20151018-IMG_5168-4

20151018-IMG_5185-6

20151018-IMG_5191-8

20151018-IMG_5197-10

20151018-IMG_5203-11

20151018-IMG_5209-12

Gledati ali videti?

Spodnja fotografija prikazuje izjemno lepoto Julijskih Alp v jesenskih barvah – na fotografiji je gora Nad Šitom glava nad prelazom Vršič.

Na svet okoli sebe lahko gledamo na različen način. Večinoma naravo vrednotimo glede na oseben občutek za lepoto. Nekaj nam je lepo, nekaj pač ne.

Lahko pa naravo (in spodnjo fotografijo) vidimo tudi drugače. Kot preplet delovanja žive in nežive narave. Kot življenjski prostor vrst v na videz prijaznem, a za življenje izjemno krutem naravnem okolju. Kot na nenehno borbo živega sveta s procesi, ki brez napovedi grozijo (plazovi, podori, potresi, nalivi, hudourniki, sušo, vročino, …). Kot na življenjski prostor številnih vrst in hkrati območje, kjer se človek sprošča in išče dopolnitev svojega duha.

Znamo še pogledati izven okvirjev lepega? Ali znamo gledati ali videti?

20111029-DSC_6536-2

Na prepihu

V zadnjem času se mi pogosto zastavlja vprašanje, zakaj me država kot javnega uslužbenca sploh plačuje? Zato, da bi mislil s svojo glavo, tehtal interese, presojal vplive in posledice ter glede na znanje, izkušnje in zakonske okvire strokovno presojal ali pa, da bi brez razmišljanja dobesedno in izključno po črkah zakona izpolnjeval zakonska določila, pa čeprav so bodisi zastarela, neživljenjska, neuresničljiva, zmotna in še kaj. Da ne omenjam, da bi bilo potrebno izpolnjevati le tista določila, ki državi trenutno ali po nekih osebnih kriterijih ljudi na položajih ustrezajo, ostala pa pustiti pri miru. Vseskozi slišim tudi želje ljudi na položajih, da bi bilo potrebno vse spraviti v zakone, v pravilnike, … Za vsako zadevo, o kateri odločam kot javni uslužbenec, bi po njihovem morala biti dobesedna in konkretna podlaga v zakonu. Dragi moji, v takem sistemu ne potrebujete nobenega izobraženega kadra več, še več, ni vam mar za preprosto kmečko logiko, stoletno znanje ljudi, ni vam mar za razvoj, za varstvo, … V takem sistemu potrebujete računalniški sistem ali pa ubogljive in upogljive ljudi, ki bodo brez vprašanj prepisovali zakone in pravilnike. Policijska država.

20150528-IMG_9272-1

Da pa se ne bom spotikal le v “državo” (ta oznaka mi gre sicer na živce, saj smo država vsi) pa me skrajno žalosti tudi dejstvo, da tudi takrat, pri čemer so seveda izjeme, ko se kot javni uslužbenec v službi države približaš želji ljudem, njihovim interesom, jim pomagaš, svetuješ, iščeš načine za uspešno premostitev ovir, kljub nenehnim obljubam, stiskom rok in uradnim odločbam, gladko dobiš nož v hrbet. Včasih ugotoviš, da te nategnejo že med postopkom, drugič med izvedbo. Potem ne vidiš več izhoda. Potem se kar naenkrat spet vprašaš ali ne bi bil raje robot in dobesedno prepisoval odločbe zakonov in predpisov. Karkoli narediš, na katero koli stran se postaviš, je gladko narobe. Pa razumi, če lahko.

20150528-IMG_9289-2