Mnenja

Balast in izbira

Pride dan, ko se presenečen zavem, koliko vsega imam in koliko malo potrebujem.

Imam 20 kratkih majic, uporabljam jih 5.
Imam 10 parov čevljev, uporabljam dvoje.
Imam 300 cd-jev, poslušam 3.
Imam 200+ TV programov, gledam oz. spim ob treh.
Poln hladilnik, jem eno in isto.
15 šalc, za kofe uporabljam eno in isto.
Trilijon spletnih strani, gledam in spremljam ene in iste (<10).

Najbolj me pa živcira, ko je treba nekaj kupit in je milijon ponudbe za vsako stvar. Ti pa rabiš le enega izmed “n” artiklov. Porabiš pa cel kup enga cajta. Včasih so bili trije avti, fičo, jugo in katrca. Dons pa …, raje ne začnem. Za kruh rabiš doktorirat. Jebemtiš, kaj nam dela tale potrošnja.

Ali je komu vseeno?

Danes sem se peljal skozi Zgornjesavsko dolino in se spomnil na načrtovano traso mega plinovoda, ki naj bi tod potekal do Italije.

Zame je Slovenija čudovito lepa dežela in željo imam, da taka ostane. Zato sem proti temu, da Slovenija postane poleg prometne še energetska tranzitna država.

Promet
Zaradi geografske lege je Slovenija prometna tranzitna država. To je dejstvo, ki ga ni moč spremeniti. Za Slovenijo je to katastrofa. Naša država je majhna, zato je ves promet skoncentriran na eno ali dve prometni žili, ki sta močno preobremenjeni. Poleg obremenitve na cestah, tranzitni promet prinaša okoljske obremenitve, poškodbe cestišč, nesreče in drugo. Ker je Slovenija tako majhna in zato promet kar spolzi skozi, nam ne uspe dalj časa zadržati turistov, od katerih bi naše gospodarstvo lahko nekaj imelo.

Ob tem se mi poraja vprašanje, kaj počnejo politiki. Pričakoval bi, da bi politiki delali na strategijah, na razvojnih projektih, kako bi npr. rešili prometne probleme. Tako pa se pol časa prerekajo, kdo je bel in kdo rdeč (zelo pomembno za naše otroke), kdo je komunist in kdo posvečen, kdo je narobe glasoval 1996, ali bo trojka ali ne, … Za taka prerekanja so gostilne, za resne načrte o prihodnosti Slovenije in nas državljanov pa bi potrebovali ljudi z idejami, voljo, vizijo, znanjem.

Eden od ciljev na področju prometa bi lahko bil odstranitev tranzitnega tovornega prometa s cest. Takoj, z uvedbo visokih taks, z gradnjo železnice (drug tir, pa še kaj zraven). Naslednji cilj bi bil odstranitev tranzitnega turističnega motornega prometa z avtocest, nimam pojma kako, s še višjimi vinjetami in olajšavami za tiste, ki dopustujejo pri nas. Ne vem, nimam pojma, ampak ravno zato rabimo politike. Da natuhtajo, kaj je potrebno za rešitev in razvoj Slovenije.

Energetika
Podedovali smo razmeroma dobro ohranjeno naravno okolje, ki je ena, če ne celo edina primerjalna prednost turističnega razvoja. Da bi se lahko primerjali z lepoto in dolžino obale, z velikostjo in nadmorsko višino smučišč, z nakupovalnimi središči, velemesti, … je neumnost brez primere. Ohranjena narava, gore, mir, kulinarika, turistične kmetije, rekreacija v naravnem okolju, … to so prednosti in priložnosti.

Zato mi ni jasno, kaj je bilo naši politiki, da je podpisala sporazum o južnem toku plinovoda. Če bi imeli usklajeno turistično ter gospodarsko strategijo, ki bi jo brezpogojno zagovarjali, potem te napake ne bi storili, saj je v popolnem nasprotju z zelenim turizmom, upam si trditi, da tudi v popolnem nasprotju z javnim interesom. Slovenija je v primerjavi z drugimi alpskimi (pa tudi nealpskimi) državami tako majhna, da si južnega toka ne more privoščiti. Enostavno ni prostora zato, da ne bi z gradnjo povzročili nepopravljivo škodo. Nimamo 50 alpskih dolin in več, ampak le dve manjši (Zgornjesavska in Soška). Če uničimo eno, nam ostane torej le še ena. Ni mogoče razumeti, da bomo zaradi tranzita plina (mi od tega ne bomo imeli nič) dovolili spremeniti dolino, ki so jo do danes tako lepo ohranili skozi stoletja. Zdaj pa bomo z enim neumnim posegom izničili trud generacij in generacij. Jaz ta poseg razumem kot uničenje in ne razvoj. Če mi kdo lahko razloži drugače, prosim. Zgornjesavska dolina ima dovolj energentov, ne potrebuje plina, sploh pa ne takega, ki bo le pomahal, ko bo potoval mimo, podobno kot turisti v avtomobilih na naših avtocestah, ki pomahajo Sloveniji na poti na Hrvaško.

Verjetno se redko kdo zaveda, kaj bo južni tok prinesel v dolino. Delovni pas bo širok 40m (dolina ponekod ni bistveno širša, če odštejemo Savo in cesto), premer cevi 1,4m. Groza.

Hvala politiki za tak razvoj, uničili nam boste naravo, zraven pa pobrali davke.

Dvojna merila

Prejšnji teden je bila zelo aktualna rušitev objekta v Bohinju. 9.11.2013 so na POPTV v oddaji TV klub obravnavali konkreten primer in delno tudi celotno problematiko črnih gradenj. Naslov oddaje je bil »Država dvojnih meril?«

http://www.24ur.com/bin/video.php?media_id=61336975&section_id=2&article_id=3987048

Odločil sem se, da pokomentiram oddajo in celotno dogajanje v zvezi z odstranitvijo črne gradnje v Bohinju. Zadnje čase namreč spoznavam pravo naravo slovenskega naroda. Zelo radi namreč obtožimo državo za vse, kar menimo, da ni prav. Velikokrat brez argumentov, brez dejstev, na podlagi medijskega poročanja (o tem malce kasneje) in prijateljevega mnenja.

Lepa iztočnica je omenjena oddaja in njen naslov, torej dvojna merila države. Ne glede na to ali država ima dvojna merila ali ne (tudi jaz mislim, da jih velikokrat ima) je bistvo vsega, da sem prepričan, da imamo najprej mi, ljudje, Slovenci, jaz, ti, vsi, dvojna merila.

Država ali državljani

V primeru rušitve objekta v Bohinju se je od prvega dne priprave na rušitev začela medijska in državljanska vojna proti državi, inšpekciji, politiki, narodnemu parku, … Češ, da ima država dvojna merila in podira revežem, vplivnim osebam pa ne. Popolnoma se strinjam s tem, da bi morala država nujno strogo ukrepati proti vsem črnograditeljem enako, a žal je sistem na področju prostorskega urejanja in graditve objektov tako neurejen, da je nemogoče ukrepati tako, da bi bilo za vse enako. Trdim, da predvsem zaradi dejstva, ker naša zakonodaja dopušča legalizacijo. In za to ni kriva država, ampak mi ljudje, ki gradimo na črno, ki zahtevamo, da se naše črne gradnje legalizirajo in še več, zahtevamo, da se nekaterim ljudem dopusti legalizacijo, drugim pa ne. Pri tem pa neradi upoštevamo strokovna izhodišča za poseganje v prostor, ampak nam je pač nekdo bolj všeč, nekdo pa manj. Kdo ima torej dvojna merila? Državljani ali država?

Dvojna merila in legalizacija

Naj grem nazaj na dvojna merila in konkreten primer iz Bohinja. Za začetek bi lahko mediji, ki poročajo o dvojnih merilih države, imeli kaj hrbtenice in enotna merila. Lahko bi pošteno in verodostojno poročali, da bi se lahko mi sami odločali o tem, kdo ima dvojna merila. Lahko bi povedali, da objekta v Bohinju niso rušili g. Kuzmiču, ampak lastniku objekta, torej državi, ki je lastnik zemljišča (upravljavec zemljišča je Center šolskih in obšolskih dejavnosti). Torej država je rušila objekt sama sebi. Objekt je že 10 let v skladu z uredbo določen kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati in ga je potrebno podreti. In ga je država prek inšpekcije porušila. Kje so tukaj dvojna merila? Namesto, da bi pozdravili delovanje inšpekcije in s tem podprli trud in prizadevanje k delovanju pravne države, se raje obrnemo proti in tolčemo po njej. Ter sami začnemo določati, kaj je prioriteta in kaj ne. Dvojna merila? Zame se dvojna merila začnejo pri človeku, pri tistemu, ki nekaj zgradi na črno, medtem ko se drugi trudijo graditi po predpisih. Dvojna merila ima zame vsak črnograditelj in ne država, ki potem to skuša urejati, ampak kot sem že omenil, je to nemogoče brez, da ne bi imeli občutka, da se nekomu dela krivica. In če kdo misli, da bo napovedana nova zakonodaja s področja legalizacije prinesla kaj dobrega, se hudo moti. Prinesla bo še večjo zmešnjavo, saj bo določala, katere objekte se lahko legalizira in katere ne. In ker Slovenci ne verjamemo in ne upoštevamo strokovna merila, ki bodo postavljena, bomo spet krivili državo, da je nekaterim (predvsem vplivnim) omogočila legalizacijo, drugim pa ne. Edina rešitev bi bila, da država sprejme sistem, kjer legalizacije ni. Potem bi bilo lahko za vse enako. Potem ne bi bilo dvojnih meril. Zame ima dvojna merila vsak, ki podpira legalizacijo.

Dvojna merila in občine

Če grem naprej. Zakaj je na omenjeni oddaji TV kluba, župan občine Bohinj, tajil resnico o najemniku črne gradnje. Zakaj ni povedal, da je nelegalno živel v nelegalnem objektu. Zakaj je morala to povedati glavna inšpektorica. Kdo ima dvojna merila? Še besedo ali dve o črni gradnji g. Jakliča. Za to črno gradnjo je bilo rečeno, da ima inšpekcija, torej država dvojna merila. Inšpekcija je izdala kar nekaj odločb, a žal se je spet pokazala neučinkovitost sistema, ne pa dela inšpekcije. Sistem namreč g. Jakliču omogoča pritožbe, omogoča legalizacijo črne gradnje. In v tem primeru je ključno vlogo odigrala še občina, saj je v prostorskih aktih namensko rabo spremenila tako, da je sedaj možna legalizacija. Torej ni država tista, ki je to omogočila, ampak občina in mi ljudje, ki podpiramo, da se legalizacija omogoča. Kdo ima torej dvojna merila?

Izvor težav

Za konec še nekaj besed o samem izvoru težav na področju črnih gradenj, prostorskega načrtovanja in graditve objektov. Ta sitem je zelo zapleten, zato je večini ljudi nejasen in se s tem področjem da lepo in učinkovito manipulirati, predvsem s strani medijev. Za začetek le en jasen primer na področju legalizacije. Ljudje namreč mislijo, da je možno vse objekte na enak način legalizirati, potem pa čudno gledajo, ker se en objekt legalizira, drugi pa ne. Treba je razumeti osnovno razliko med objekti, ki so bili na črno zgrajeni na območjih, kjer prostorski akti in drugi akti npr. s področja varstva narave, kulturne dediščine, omogočajo gradnje in objekti, ki so bili zgrajeni izven takih območij. Takih objektov namreč ni mogoče legalizirati, saj ne stojijo na stavbnih zemljiščih oz. obstajajo varstveni režimi, ki prepovedujejo gradnje. Črne gradnje, zgrajene na stavbnih zemljiščih, pa je po naši zakonodaji možno legalizirati, seveda z nekaterimi pogoji. Če bi mediji znali oz. hoteli v svojih prispevkih to jasno povedati, bi bilo slabe volje precej manj.

Želje

Naj se čisto za konec vrnem nazaj na sistemsko ureditev prostorskega načrtovanja in graditve objektov. Že več kot desetletje mnogo občin svoj prostor ureja stihijsko, brez osnovnih pravil urejanja prostora. Še več, prostorski akti občin so velikokrat seznam individualnih želja ljudi in ne želja javnega interesa. Občine bi morale svoj prostor razvijati tako, da bi same določale (na podlagi tudi drugih kriterijev, ki omejujejo prostor), katera naselja se bodo širila, razvijala, kje bodo rekreacijske površine, kje bodo obrtniške cone in ne obratno. Sedaj glede na lokacijo svoje lastnine sami lastniki določajo kaj in kje bodo imeli, potem pa zahtevajo od občine, da jim uredi vso komunalno opremo. Moram pa omeniti tudi nerazumljivo zapletene, dolgotrajne in preobsežne postopke za sprejetje prostorskih aktov (deloma tudi zato, ker je toliko individualnih pobud) ter večkrat neživljenjske pogoje nosilcev urejanja prostora (naravovarstvenikov, kulturnovarstvenikov, vodarjev, kmetijcev, gozdarjev, …). Osebno bi imel rad tako zakonodajo, ki bo jasna, preprosta, ki bo temeljila na strokovnih izhodiščih, ki bo omogočala trajnostni razvoj, ki ne bo dovoljevala črnih gradenj, ki ne bo poznala legalizacije, ki bo temeljila na javnem interesu.

Dvojna merila se ne začnejo pri državi, dvojna merila se začnejo pri nas samih.