20
2010Ljudje smo si razdelili zemljo, nekaj je tvojega, nekaj mojega, nekaj od tistega. Seveda vsak človek rabi delček tega planeta, da lahko preživi, tako kot vsa druga živa bitja. Nekaj rabi za bivanje, nekaj za hrano, nekaj za druge potrebe. Razumevanje in dojemanje lastnine pa je tisto, kar nam dela hude probleme.
Večinoma razumemo lastnino tako, da lahko z njo delamo vse, kar želimo. Saj je to moje. Kdo mi bo pa govoril, kaj lahko in kaj ne! Tako razumevanje je seveda posledica družbe, v kateri živimo in daje vrednost ljudem, ki veliko imajo in ustvarjajo materialne dobrine. Lastnina je seveda veliko več, kot le imetje človeka. Lastnina je del narave in ima zato mnogo funkcij.
Nekaj primerov:
– v lasti imaš gozd, ki je na plazljivem in vodovarstvenem območju. Če ga boš v celoti posekal, da bi prodal les in si kupil večji avto, bo to škodovalo ne samo vsemu živežu znotraj gozda, temveč bo to povečalo ogroženost plazenja in ogrozilo kvaliteto vodnega vira. Premisli!
– v lasti imaš njivo, ki leži ob sosedovi njivi, kjer se ukvarjajo z ekološkim kmetijstvom. Če boš na svoji njivi uporabil vse mogoče insekticide in pesticide in zasejal gensko spremenjeno seme, boš s tem ne le škodil svoji prsti, živim bitjem v njej, podtalnici, ljudem, ki bodo jedli tvojo hrano, temveč tudi sosedu, ki mu boš uničil ves trud pri pridelavi ekološkega pridelka, saj lastninska meja med njivama ne more preprečiti, da ne bi veter zanesel gensko spremenjenega semena na njegovo njivo, voda pa ne bi tekla tudi na bližnjo njivo. Pomisli!
– celotna vas, v kateri imaš hišo, ima belo barvo fasade, ki so jo stoletja uporabljali v tej vasi živeči ljudje. Ker prenavljaš hišo, boš obnovil tudi fasado. Po predlogu obrtnika in zaradi mode, se odločiš za roza fasado. Pred tem idilična vasica postane pobarvanka brez okusa. Stoletni trud prednikov in sosedov si potopil zaradi svoje domišljavosti in modne muhe. Premisli!
Primerov o dojemanju in upravljanju lastnine je veliko, razumevanja pa premalo. Prav zato se nam dogajajo ekološke katastrofe tipa Mehiški zaliv, Aralsko jezero in drugi. Zavedati se je treba, da lastnina ni samo dobrina, je tudi odgovornost, vsaka lastnina pa ima tudi omejitve, ki jih je potrebno upoštevati. Z lastnino je (bi bilo) potrebno ravnati tako, da ne ogrožaš narave in drugih ljudi.
Za konec pa še misel o vrednosti lastnine. Lastnino smo ljudje dobili zastonj. Saj tudi ne more biti naprodaj, ker je narava nastala pred nami in je njena vrednost absolutna, meri se v obliki živalskih in rastlinskih življenj, v obliki funkcij, ki nam jih lastnina zagotavlja (hranila, čista voda, zrak, gradbeni material, energetski viri, vsi ostali materiali, …). Noben denar ne more nadomestiti prvotne vrednosti lastnine. To je le fikcija in sistem, ki si ga je za svojo požrešno rit izmislil človek.
31
201026
2010Včeraj sem na terenskem delu doživel neprijetno izkušnjo, kot že mnogokrat. Kasneje, na poti domov, sem se spomnil misli svojega prijatelja Dejana, ki je nekoč dejal, da bi moral vsak posameznik delati tako, da bi skušal čim manj škoditi okolju in sočloveku. Ker smo bili ravno na predavanju, je navedel primer človeka, ki je sedel na sosednjem stolu in prižgal cigareto, brez vprašanja, brez da bi pomislil, da to ostalim ne paše oz. jim celo škoduje. Dogodek je bil slikovit, poučen, tisti tip pa vseeno ni dojel bistva in ni ugasnil cigarete.
Na eni izmed Bohinjskih planin sem torej naletel na dve novi dostopni cesti do obstoječih vikendov. Jezen in razočaran sem se odpravil do vikendov, da bi skušal navezati stik z lastniki. Na njenem “drugem” domu sem dobil le eno lastnico, ki se je opravičevala za svoja dejanja, češ da ni vedela kakšni so postopki. Skušal sem ji razložiti, da ne glede na formalne postopke, predpise in tako dalje, človek mora imeti toliko spoštovanja do narave, do narodnega parka, do predhodnikov, ki so ustvarili kulturno krajino te sicer lepe planine, da ne orje vsepovprek le zato, da bi se gosposko pripeljal do svojega vikenda, ki je mimogrede zrasel iz pastirskega stanu. Nisem prepričan, da me je razumela, kaj ji govorim, saj mi je v isti sapi začela razlagati, da so kupili nov avto (terenca) in da je bilo treba sedaj dostop urediti tako, da se lahko to čudo tehnike brez prask pripelje do željenega cilja. Nisem se še ravno dobro opomogel od izrečenih besed, že me je začela spraševati o možnosti zamenjave obstoječe lesene kritine z neko plastično varianto. Spet ji skušam razložiti vse prednosti uporabe lesene kritine in odnosu do krajine, v katero je umeščen njen preljubi vikend. Toda nič. Razšla sva se formalno, postopek bomo speljali formalno in verjetno se formalno ne bo zgodilo nič. Ker naš formalni sistem podpira ljudi, ki nimajo odnosa do prostora, do okolja, narave, do soljudi. Basta!!






