Mnenja

Vikendaštvo v zavarovanem območju

Vikendaštvo je v Sloveniji zelo razvito. Pomeni pobeg iz vsakdanjega sveta, iz noriščnice mest, delovnih obveznosti, hrupa in nemira. Le kdo si ne bi želel imeti počitniške hišice na Pokljuki, na Gorjancih, v Trenti? Jaz osebno si tega ne želim. Vezanost le na en kraj mi ne ustreza, raje se vsako brt potepam drugje.

Zlata doba vikendaštva je sicer mimo, dandanes je to zelo drag oddih, zemlja ni več tako poceni, gradbeni materiali, komunalna oprema pa dragi. Vseeno se vikendaštvo razvija naprej, tudi v zavarovanih območjih. Moram reči, da nimam pripomb na vikend naselja, ki so komunalno urejena, kjer je stavbna tipologija objektov enotna, kjer so urejene prometne povezve, pešpoti, dostopi. Lepo se sliši, realnost je povsem drugačna.

Ljudje imamo potrebo, da si naravo in življenski prostor prilagodimo glede na potrebe. Te so od človeka do človeka različne, zato so ponavadi vikend naselja mešanica različnih okusov, ki se zrcalijo v najrazličnejših materialih, barvah, oblikah, dodatkih, pomožnih objektih, itd. In zanimivo, vsak od vikendašov bo zase trdil, da ima on tisti pravi okus, da je vse v skladu s predpisi in podobno.

Zgodba se ne ustavi pri oblikovanju objektov in okolice, vsak bi rad imel primeren dostop, elektriko in vodo. V urejenih vikend naseljih naj bi bilo to že vnaprej urejeno. Največkrat pa ljudje do svojih vikendov pridejo na zelo preprost način. V zlati dobi pašništva, sirarstva in druge kmetijske dejavnosti po dolinah in planinah, je zraslo morje kmetijskih objektov (stanovi, seniki, staje). Le te so lastniki spremenili v vikend hišice (pod pretvezo kmetijske dejavnosti), mnogi so z leti spremenili svojo prvotno podobo v navadne brunarice. Včasih so dostope urejali premišljeno, uporabljali so naravne prehode, mnogokrat pa so si pomagali le s peš dostopom. Danes dostope napeljujejo prek hudourniških strug, gozdov, čez grbinaste travnike, električni kabli visijo prek smrek, macesnov, mnogi uporabljajo generatorje na nafto, redki sončne celice. Vodo napeljejo iz najbližjega izvira, ne vprašajoč se ali to pomeni manj vode za koga drugega, seveda tudi brez kakršnihkoli dovoljenj.

Zakaj vse to pišem? Ker mi gredo lasje pokonci, ko slišim vikendaše zahtevati, da se jim uredi to in ono, da naj jim občine uredijo dostope, da jih zavarovano območje ovira pri svoji dejavnosti, itd. Torej zahtevajo pravice, do katerih niso opravičeni. Na tem mestu moram poudariti, da so seveda tudi razlike med vikendaši, toda večina, ampak res večina pa je zaverovana le v svoj ego.

Če govorim iz vidika zavarovanega območja, je vikendaštvo ponekod skoraj popolnoma uničilo stoletja staro stavbno tipologijo planin ali alpskih dolin. Še več, ponekod je vikendaštvo uničilo celoten izgled kulturne krajine, ki jo je ustvarila kmetijska dejavnost. Z dostopi, ograjevanjem svojih neprimičnin, spreminjanjem lastniških razmerij, vnašanjem neavtohtonih materialov, spreminjanjem oblikovanosti prvotnih objektov, uničevanjem stavbne dediščine odprtega prostora (apnenice, kamnite zložbe, miri, leseni ploti) delajo nepovratno škodo v prostoru. Globoko nespoštovanje do prejšnjih generacij in do narave, kljub temu, da je slišati iz vikendaških ust, kako imajo radi naravo in kako skrbijo za kraj v katerem počitnikujejo.

Predlog zakona o Triglavskem narodnem parku

Prejšnji teden so potekale prve štiri predstavitve predloga novega zakona o Triglavskem narodnem parku, in sicer v Tolminu, Kobaridu, Kranjski Gori in Bohinju. Verjetno širše javnosti predlog zakona niti ne zanima, sam pa menim, da bi ga še kako moral. Zakaj? Zakon se nanaša na 4% celotne površine Slovenije in je tako izjemno pomemben za vse državljane. Območje izjemnih naravnih vrednot, biotske pestrosti, kulturne krajine in območje neokrnjenih naravnih virov (gozdovi, podzemna voda!!) je tudi eden najmočnejših generatorjev turizma v Sloveniji. Pozabiti ne gre tudi njegove simbolne vrednosti, duhovne in rekreacijske. Seveda opažam, da se ljudje raje kot z zavarovanjem in upravljanjem enega najpomembnejših koščkov naše domovine raje ukvarjajo s precej bolj pomembnimi stvarmi, kot so politično predalčkanje, pasja pornografija, snežni meteži v Washingtonu in podobno. O.K., razumem, ampak težko.

Zavedanje o tem, da je Slovenija majhna, da ima omejen prostor, da nima prostranstev Sibirije, Skalnega gorovja, Himalaje, ipd., je žal še vedno preslabo. Pritiski na naravno ohranjena območja so vse večji in večji in nič ne kaže, da bi se trend obrnil.

Na predstavitvah smo predvsem slišali pripombe domačinov in lastnikov zemljišč v parku. Čutiti je bilo splošno gledanje na Zakon o Triglavskem narodnem parku kot na razvojni zakon, ki bi tem ljudem prinesel vsaj enakovreden, če že ne boljši razvoj kot primerljiva območja v državi. To je seveda ključni problem, kako uskladiti na eni strani razvoj in na drugi strani ustrezno zavarovanje narodnega parka, ki bo sledilo tudi mednarodnim pogojem. Sam menim, da se to samo in izključno z zakonom o Triglavskem narodnem parku ne da reševati, saj je to prvotno zakon, ki izhaja iz sektorskega zakona o ohranjanju narave. Razvoj naseljenih območij znotraj parka je mogoč le na podlagi ustrezne razvojne politike vseh sektorjev. Povezovanje, sodelovanje in skupno ustvarjanje pa je slovenska slabost in rak rana dosedanjega upravljanja narodnega parka.

Osebno me bolj kot zahteve, želje in pobude domačinov skrbijo drugi uporabniki narodnega parka. Domačini so skozi zgodovino znali skrbeti za svoj prostor, tudi vnaprej bo verjetno tako, čeprav se tradicionalno znanje skozi generacije hitro izgublja. Bolj me skrbijo novi lasntniki zemljišč v parku, ki prihajajo iz drugod in nimajo spoštovanja do te zemlje. Še posebej pa me skrbi naraščajoči obisk območja narodnega parka in dejavnosti povezane z obiskom, tudi v osrednjem območju. Obisk (turizem, rekreacija, šport, nabiralništvo, planinstvo, pohodništvo, padalstvo, kolesarjenje, …) prinaša mnogo negativnih posledic v prostoru – promet, nastanitve, poraba vode, potencialno onesnaženje vode, odpadki, odplake, hrup, … Te posledice so težko merljive, težko je opredeliti nosilno zmogljivost območja parka in vplive na naravo.

Nadaljevanje prihodnjič …

Blejsko vejevje

Na fotografiranje mini serije “Blejsko vejevje” sem se pripravljal več mesecev. Končno je ta vikend prišel dan, ko se je vse poklopilo: vremenski pogoji (sonce z nekaj meglice, nizke temperature, delno zamrznjeno jezero), svetloba, izdelani motivi, čas. Preštudiral sem nebroj fotografskih knjig, revij, brskal po spletu, na koncu pa še s svojim fotografskim znanjem vse skupaj spravil v pravo zimsko pravljico.

Ravno prejšnji mesec sem v ta namen (in seveda v bodoči) nabavil najboljšo fotografsko opremo (Nikon D3, Nikkor 12-24), nato pa ure in ure čakal na pravi trenutek. Že teden prej sem si natančno izbral pozicije fotografiranja in kadre.

Fotografije sem obdelal v Ligthroom-u in Photoshopu, kjer sem izvedel tudi tehnično perfekcijo fotografij. Prav so mi prišli nešteti tečaji fotografiranja in uporabe programov za obdelavo fotografij. Še danes mi ni žal denarja, ki sem ga porabil za izobraževanje.

Povezal sem se z Blejskim Zavodom za turizem, kjer mi bodo odkupili vseh 20 fotografij, uporabili pa jih bodo v brošurah za zimsko promocijo Blejskega turizma.

Morda še nekaj besed o mini seriji: Serija “Blejsko vejevje” predstavlja pridih zimskega Blejskega jezera skozi veje priobalnih dreves. Zdi se, kot da bi jezero s posebno energijo privabljalo veje dreves, ki segajo daleč nad jezersko gladino in s svojimi sencami ustvarjajo čarobno pokrajino. V daljavi se komajda sluti kulturna krajina okolice Blejskega jezera, nekje z gradom v ozadju, drugje z otokom in cerkvico, spet drugje s hotelskimi kompleksi. Mini serija skuša v ospredje postaviti naravne vrednote jezera, ki jih lahko doživljamo hkrati s kulturnimi spomeniki in prijetnim bivanjem.

P.S.
Vse zgoraj napisano ni nujno tudi resnično. Lahko, da so fotografije nastale med sobotnim družinskim sprehodom okoli Bleda, besedilo pa je plod domišljije.