Mnenja

Biti normalen danes ni več normalno

Kaj je normalno, si vsak posameznik razlaga po svoje oz. razume po svoje. Torej govorim o stvareh, ki so za moje pojme normalne. Ugotavljam namreč sledeče:

1. Če prideš domov iz službe ob 3. uri, imaš bodisi čist enostavno službo, si lenuh, nisi ambiciozen, … V družbi si bolj razpoznaven in cenjen, če hodiš domov ob šestih, sedmih. Ne glede na to, da imaš doma družino.

2. Če ne veš kdo je Salome, kdo Artur, kdo Simke in kdo Damjan Murko, si verjetno debil ali pa neizobraženec.

3. Če ne uporabljaš Facebook-a, Twitterja, RSS-ja in nadaljnjih 250 add-onov, si za luno, tri stoletja za leseno žlico in podobno.

4. Hoja v naravo zaradi narave danes ni “in”. Podobno je s hojo v hribe. Da bi šel v hribe samo zato, ker je tam lepo in bi kaj novega spoznal. Ni šans. Danes se hodi v naravo zaradi (p)osebnih ciljev – 365 krat na Kriško goro (potem si res gajsten in dobiš diplomo in postaneš junak Kriške gore), v dveh urah na Triglav, tek na Kališče (in to ne enkrat v istem dnevu, tudi desetkrat in več), …

5. Če nimaš vsaj 3 krat na teden rekreacije – tenisa, košarke, nogometa, teka, itd. si nedružaben, copata, …

6. Če živiš skromno, normalno življenje brez še petih dejavnosti ob službi in družini si nezanimiv, nedejaven, dolgočasen.

7. Če imaš najraje potepanja s svojo punco (ženo) ali družino ter pravimi prijatelji in ti veleumni/velepomembni pogovori s “kvazi” prijatelji iz rekreacije ob piru niso največji dogodek v tednu, si pa itak največji čudak.

8. Naslednjič si čudak, ko se v neki oh in sploh družbi ne strinjaš s tistim, o čemer se celotna družba (zato, da se ne zamerijo eden drugemu) strinja.

9. Če si normalen, nisi zanimiv za medije. Da te mediji zavohajo, moraš vsaj bos prečiti Antarktiko, biti vsaj dvospolnik ali pa povzročiti verižno trčenje.

10. Danes sneženje ni normalen pojav. Za medije sneženje pomeni, da se je razbesnela narava.

11. Višek moje današnje igrarije v zvezi z normalnostjo je povezan s prehrano. Včasih je bilo povsem nekaj normalnega, da se je jedla na zdrav način pridelana hrana – domača, z domačega vrta, sosednje njive, bližnje vasi, brez konzervansov, sveža, shranjena v shrambi, kot ozimnica. Danes, ko imamo hrano zapakirano v vsaj tri plastične ovoje, prepojeno z barvili, živalskimi dodatki, sladkorji, sladili, E-ji in podobno, so se spomnili markentiške poteze in izumili bio, eko in podobno zdravo hrano, ki so ji prej desetletja načrtno rezali krila. Seveda, za dvakratno ali trikratno ceno. In zgodba teče dalje, saj so bio in eko oznake prilepili že skorajda vsakemu pralnemu stroju in avtomobilu. Noben avto ne more biti eko, ga ni takega na tem svetu. Že za samo proizvodnjo enega avtomobila se porabi toliko vode in energeje, da bi lahko nafutrali manjšo vas, in to z eko hrano! Nenazadnje pa je že samo ime eko in ekologija zlorabljeno. Ekologija je veda, ki preučuje odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem in ne označuje nekaj zdravega za človeka. Normalno?

Javna služba

Odkar hodim v službo, sem javni uslužbenec. V naši državi je to slabšalna beseda. In odkar hodim v službo, poslušam omaleževanje javnih uslužbencev. Najpogosteje v smislu: “A sploh kaj delate?, A ste spet na kofetu? Sej ste sami lenuhi!”, in podobne opazke. Sam sem si vedno želel delati v javnem sektorju zaradi možnosti narediti nekaj dobrega za širšo množico ljudi, za kraj, za mesto, za državo, za vse skupaj. Nikoli si nisem želel javne službe z namenom, da bi se lahko “švercal”. Verjamem in vem, da se to da.

Pred leti sem delal na občini, danes v javnem zavodu. Že med tema dvema službama je razlika, ogromna. Zato je metanje javnih uslužbencev v isti koš nepravično do mnogih ljudi, ki se trudijo kaj dobrega storiti. Največkrat slišim omaleževanje javnih uslužbencev iz ust kakšnih kvazi privatnikov, ki mislijo, da s prodajo cenenih kitajskih artiklov delajo najpomembnejšo stvar na tem planetu, ali pa prepričljivih prodajalcev knjig tipa “od vrat do vrat”, ki najbolj ranljivi skupini državljanov (beri: starim mamam) vsiljujejo “nujne knjige”. Taki mi ne bodo več solili pameti. Sploh pa ne zato, ker jih poslušam pri jamranju kako jim gre težko, da delajo petke in svetke, da si ne morejo nič privoščiti, potem pa naslednji dan pred njihovo “skromno” vilo opazim novega BMW-ja, gliser, prikolico in bazen. Mater mu gre slabo! Da se ne bom spustil še v kategorijo obrtnikov, kjer je cela paleta “znalcev”, ki res znajo dobro nakladat in veliko manj kvalitetno delat. Pa da ne bom tudi jaz metal ljudi v isti koš. So tudi dobri, pridni, vestni, a kaj ko jih nisem prav mnogo srečal.

Torej, za kaj gre? Prepričan sem, da je vse v ljudeh, v posameznikih. Če si priden in sposoben človek, boš delal dobro v privatnem ali javnem sektorju. Poznam cel kup ljudi, ki v javnem sektorju delajo čudeže, pa tudi kar nekaj, ki so tam samo zato, da so. Poznam tudi odličnega vodovodarja, pa legendarnega prodajalca glasbenih plošč, pa odličnega fotografa, neprecenljivega malarja. Poznam pa tudi neprijazne trgovce, nesposobne arhitekte, bančne goljufe in parketarje samo z levimi rokami.

Se pa popolnoma strinjam in podpiram idejo o tem, da javna služba postane bolj fleksibilna v smislu možnosti lažjega odpuščanja in zaposlovanja. Javna služba je namreč sinonim za službo, ki je večna, ne glede na to, kaj znaš pokazati. Podpiram tezo, da bi bilo potrebno slabe učitelje odpustiti, slabe zdravnike tudi, pa neprijazno uslužbenko (svetovalko) na upravni enoti in zaposliti sposobne ljudi. Še prej bi morala javna služba ponovno pridobiti svoj ugled, spoštovanje, ki ga je z leti izgubila. Žal, ker se v tem ugledu izgubi množica res kvalitetnih delavcev.

Za konec še ena kratka, resnična zgodba o povezavi javnega in privatnega sektorja. Kar znaten del privatne sfere je namreč močno vezan na javnega, preko financ seveda. Za nekatere je celo glavni finančni vir. Bilo je že pred leti, ko smo na občini pripravljali prostorski plan. Zunanji izvajalec (privatni sektor) je za občino opravljal digitalizacijo in načrtovanje. Po pregledu njihovega osnutka sem ugotovil, da v digitalnem planu manjka del občine. Po dogovoru sem manjkajoči del v okviru službe v enem dnevu sam digitalno obdelal. Bilo je popolno naključje, da sem naslednji mesec pri tajnici zagledal izdani račun omenjenega zunanjega izvajalca, kjer je bilo navedeno delo, ki sem ga jaz opravil. Pogledam še ceno in takrat me je skoraj kap. 5000€. Za delo, ki ga je namesto njih opravil nekdo drug v enem dnevu, so zaračunali 5000€!!! Vodjo oddelka sem obvestil o nepravilnosti in veste kaj? Izdali so račun za polovico omenjenega zneska! Takrat mi je postalo vse skupaj kristalno jasno. Ne dolgo zatem sem zamenjal službo.

Jasna – kaj ti tukaj ni jasno?

Zadnjo soboto smo sončne žarke iskali v okolici Kranjske Gore. Prvotni načrt sprehajanja z vozom po kolesarski poti od Gozda Martuljka (pravilno se vasi reče Rute) do Kranjske gore je odnesla turistična politika ter ponudba kranjskogorcev, saj proga ni splužena oz. je splužena le na kratkem odseku, vendar povsem neustrezno in zato tudi nevarna (poledica). Vseeno si privoščimo nekaj sonca po poti, za Gajo je pa itak tako, da bolj trese, bolj spi. Po tresoči uri obrnemo in oddrajsamo proti jezeru Jasna.

Sicer umetno jezerce na desnem bregu Velike Pišnice ima izredno lego nad prodišči Male in Velike Pišnice na vstopni točki v osrčje Julijskih Alp ter ob edinem prevoznem visokogorskem prelazu v Julijcih (Vršič). Ker je jezero le dobre četrt ure odmaknjeno od središča Kranjske Gore je izjemen turistični potencial. Tu pa se zgodba začne zapletati. Malce podrobnejši pogled na okolico razkrije številne “cvetke”.

Prakririšče je popolnoma neustrezno umeščeno v prostor, tik ob jezeru in ob hudourniškem potoku Velike Pišnice. Brez lovilcev olj, odvodnjavanja, označb, … Res prava skrb za ‘neokrnjen’ vodni vir. Pogled na propadajoče gostišče ob jezeru je vsako leto bolj žalosten in kaže na prevlado zasebnega interesa nad javnim. To, kar se zadnje čase v naši državi vedno močneje izraža. Namesto, da bi gostišče delovalo za potrebe širše množice ljudi, turiste, sprehajalce, pa se tu razpletajo neke zasebne zgodbe o interesih.

Tik nad gostiščem, v sončnem bregu se razpletajo nove zgodbe o zasebnem interesu in kapitalu. Začuda v nasprotju z zgodbo o gostišču cveti počitniška dejavnost. Vikendi rastejo kot gobe po dežju, nastalo je pravo malo počitniško naselje, ki pa ga bodo uporabljali le zasebniki, ogradili si bodo svoje imetje in uživali v miru. Krasno! Temu se reče razvoj turizma v Kranjski Gori. Na pijačo in počitek greš pa lahko na bencisko črpalko na avtocesti. Meni res ni več nič jasno!