Mnenja

Turistična Slovenija

Turizem so ljudje. Slogan, ki resnično drži.

Do pred kratkim sva z Bojano vedno potovala in počitnikovala tako, da sva verjela ljudem na besedo, ko smo se dogovarjali za prenočevanje, storitve in podobno. Pač verjameva, da so ljudje dobri in nikoli nisva imela res slabe izkušnje, bodisi v tujini ali doma, tudi na Hrvaškem. Seveda je tudi res, da večinoma kampirava, najameva sobo, apartma. V hotelu sva bila edino po sili razmer, ko je bil najin let odpovedan in sva noč preživela luksuzno.

Sredi letošnjega aprila pa sva si zaželela preživeti družinski vikend ob slovenski obali. Prvič sva tako uporabila možnost rezervacije prek agencije, in sicer Mercatorjeve MHolidays. Našla sva razmeroma ugodno varianto za najem apartmaja v okviru hotela Salinera v Strunjanu. Pokličeva na agencijo, kjer nama posredujejo informacijo o zasedenosti vseh apartmajev do konca aprila. Kaj? Vse zasedeno? A je tak naval? O.k. Malo razočarana skušava dobiti še kakšno podobno lokacijo in ponudbo, vendar nama kljub nekaj dodatnim telefonskim klicem to ne uspe.

Skupaj z Gajo se tako odpravimo na enodnevni izlet v Strunjan in Piran. Sprehajajoč se ob strunjanskih solinah, nam pogled uide na apartmaje, ki naj bi bili polno zasedeni do konca aprila. Mrtvilo! Zaprta polkna, nobenih avtomobilov pod apartmaji. Firbec nam ni dal, da ne bi v hotelu povprašali za kakšen prosti termin v teh apartmajih. In glej ga zlomka, v hotelu nama povedo, da je vse prosto. Ni problema, lahko nama celo razkažejo te njihove vrhunske apartmaje. Preveč sva bila šokirana, da bi v hotelski avli začela zganjati kakšen hrup, zato sva popokala Gajo in odšla na obalo.

To je to. Konec naše zgodbe z agencijami, s hoteli in podobno. Nazaj k preizkušeni varianti zasebnih apartmajev, kampov, sob, nazaj k dogovarjanju za ceno prek stiska rok in ne podpisovanja predpogodb in pogodb, nazaj k prijazni besedi domačinov, ki živijo s krajem in turizmom in ne z agencijami in hotelskimi kompleksi, ki jim bi jim družina željna aprilskega dopusta hodila le v napoto in ne v korist.

In res smo potem skočili na Lošinj in preživeli čudovit teden ob morju, pri dveh prijaznih starejših mamah, v prostornem apartmaju, brez predhodne rezervacije. Nič kolikokrat sem že slišal pritožbe na račun gostoljubja do Slovencev na Hrvaškem. Midva sva ga bila vedno deležna v izobilju.

Zmrzlek in Lipnik

Zmrzlek in Lipnik sta večja kraška izvira na SV robu planote Pokljuka in pritoka reke Radovne. Ogromna količina vode, ki se zbira v podzemlju Pokljuke, trči na prodne nanose in nepropustne ledeniške sedimente (jezerska kreda) in povzroči nastanek kraških izvirov.

Na tem mestu ne bom razglabljal o pomembnosti in dragocenosti kraških vodnih virov, ampak bom opozoril na dejavnosti, ki potencialno ogrožajo podzemno vodo Pokljuke.

V zadnjih desetletjih se je človeški pritisk na visokogorsko kraško planoto Pokljuka nenehno stopnjeval. V nadaljevanju navajam dejavnosti, ki ogrožajo to naravno vrednoto, območje Nature 2000 in širše območje Triglavskega narodnega parka:
– intenzivna strojna sečnja
– številni počitniški objekti brez urejenega odvajanja odpadnih voda
– promet (gosta mreža gozdnih prometnic)
– turizem
– rekreacija (pohodništvo, gorništvo, smučanje, kolesarjenje, tek na smučeh, turna smuka)
– vrhunski šport z novim biatlonskim centrom na Rudnem polju
– vojaški kompleks na Rudnem polju
– nabiralništvo (gobarjenje, …),
– kmetijstvo (pašništvo)

Pokljuka se srečuje z naraščajočo problematiko vodooskrbe in odpadnih vod. Ne glede na odsotnost virov pitne vode in na neurejenost čiščenja odpadnih vod, razvoja na Pokljuki ni moč zaustaviti. Kljub pomembnosti Pokljuke z vidika vodonosnosti in zalog pitne vode, ki jo nosi v sebi, pa Pokljuka ni varovana kot vodovarstveno območje, kar je nelogično tudi zaradi dejstva, da je na severnem robu Pokljuke, v dolini Radovne, zajetje Ovčja jama, ki je eden pomembnejših zajetij pitne vode za Gorenjsko. Vodovarstvena območja zajetja so vezana le na dno doline Radovne in na pobočni del planote Pokljuka.

Ko takole premišljujem o problematiki, na koncu pridem do ugotovitve, da nam je ljudem trenutno še vedno bolj pomembno izkoriščati Pokljuko za vse zgoraj naštete dejavnosti, kot varovati to izjemno planoto in njeno podzemno vodo. Večletna opazovanja na izviru Zmrzlek so že potrdila pogosto oporečnost vode.

Gospa natakarca

V splošnem sem potrpežljiv in ne težim ljudem kar tako. Toleranca pa ni neskončna, zato tudi meni kdaj prekipi.

Nisem gostilniški tip, a vendar včasih zaidem z družbo v lokal. Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste bili postreženi na prijazen način? Če sam pomislim, je v večini primerov tako, da o tem sploh ne razmišljaš, saj ti je važno le, da dobiš pijačo in klepetaš z družbo. Zalomi se takrat, ko naročila ne dobiš, ko čakaš pol ure na natakarja, ko je pijača pokvarjena, itd. Moje slabe izkušnje so vezane na predstavnice nežnejšega spola, študentke, pač natakarce zaradi nuje in ne zaradi želje biti natakar. Imam občutek, da imajo več dela s sabo kot s samo strežbo. Besede dober dan, hvala, prosim, oprostite so zanje pozabljena zgodovina, spoštovanje pa celo geološka preteklost. Pa tako malo je potrebno! Vem, da morajo poslušati razne opazke in zbadljivke težakov, ki v lokalu “futrajo” svoj ego, a to ne spremeni dejstava, da je prijaznost, nevsiljivost in pridnost alfa in omega vsakega natakarja.

Za ilustracijo vam zaupam le dve cvetki. Kranjski Brioni hočejo biti lokal na nivoju. Pred časom je bila tudi njihova natakarca na nivoju, saj je celotno družbo prepričevala, da mleko v vroči čokoladi ni skisano, potem, ko so vsi prijatelji čokolado poskusili in pačili obraz zaradi kislosti. Ko je po dolgem času privolila v zamenjavo čokolade, nam je brez kančka spoštovanja navrgla: Tudi mi (ona in ostalih nekaj cvetk) smo zadaj (v kuhinji ali bogve kje?) poskusili čokolado in da veste, mleko ni kislo!! Potem pa odkorakala za šank. Od takrat hodim v lokal Evropa, k šiptarjem na odlične sladice in sladoled. Vedno so nasmejani, prijazni in gostoljubni.

Druga cvetka nas je zadnjič v Irish pub-u podučila, kako se naroča pijača. Mladenka je najprej pozabila prinesti pivo za enega od zbrane družbe, dvakrat smo jo še prosili, potem pa nas je skorajda ozmerjala, da je bila ona že tukaj in da piva nismo naročili. Sam se pričakoval besede v smislu: Oprostite prosim, takoj prinesem. Ko je končno prinesla pivo, sem jo opozoril na primerno obnašanje (sicer sem izpadel težak) in od takrat naprej, kot da bi obrnil ploščo. Brez besed prinese še prigrizek, ob naslednjem naročilu slišim iz njenih ust: Želite prosim? Saj ne moreš verjeti. A je tako težko?