06
2009Tudi v dežju se je fajn potepat. Danes sem doživel pravo zimo na Pokljuki in turobni dež v Ukancu.
Ko sem takole gledal v jezero, me je nemirna voda spomnila na politično dogajanje med Hrvaško in Slovenijo. Moram priznati, da sem politični analfabet, ampak pri podpisu arbitražnega sporazuma pa sem doživel razsvetljenje.
Zdaj vem, da je politika svet igre, v kateri se skušajo sicer butasti ljudje delati pametne. Kako je torej mogoče, da slovenska opozicija trdi, da je podpis arbitražnega sporazuma izdaja slovenstva, hrvaška opozicija pa trdi, da je sporazum izdaja “lepe naše”? Saj so me že večkrat politiki kratkomalo nategnili, ampak tokrat pa me žal ne morejo. Če bi bila to izdaja slovenstva, bi hrvati proslavili, da bi cel svet vedel za to. Če pa bi bila to izdaja hrvaških interesov, potem bi bili zadovoljni mi. Toda. Svet bi bil prelep, če bi šlo tako gladko.
In kaj sedaj. Koga naj volim na naslednjih volitvah? Lažnivce ali lažnivce? Butalce ali butce? Koalicijo ali opozicijo?
Nekoč mi je prijatelj povedal po njegovem čisto resnico, ki bi jo lahko ob lepem vremenu preiskusil prav tukaj, v Ukancu. Zadrl bi se v ostenje Pršivca, najprej komunisti, potem pa še fašisti, odmev pa bi bil “isti, isti, isti”!!!
Hovk, govoril sem o politiki. Upam, da na tem blogu zadnjič!!!
29
2009Študija strokovnjakov iz National Geographic Society že nekaj let vodi listo najlepših krajev na svetu, pri tem pa ocenjuje območja glede na ohranjenost, kulturno dediščino, naravne vrednote, kvaliteto turistične ponudbe in prihodnost. Slovenija je skupaj s še tremi kraji osvojila visoko 6 mesto med 133 ocenjenimi kraji. Najbolj navdušujoč pa je pogled na lestvico, saj so pred nami in za nami le deli držav, najbolj ohranjena območja teh držav, Slovenija pa je ocenjena kot celota. Seveda je to posledica majhnosti, pa vendar, lahko smo ponosni na to oceno. Taka ocena je pohvala za našo malo državico in velika odgovornost, da se potrudimo ohranjati naravno in kulturno krajino na način, ki bo ohranil Slovenijo kot zeleni kulturni otoček sredi vse bolj “betonske” Evrope.
Še link na študijo: http://traveler.nationalgeographic.com/2009/11/destinations-rated/list-text
22
2009V Mojstrani nastaja nov planinski muzej. Stavba je dokončana, vsebino premlevajo, Aljažev stolp še stoji na vrhu Triglava. Pa pustimo vsebino in morebitno premeščanje Aljaževega stolpa z vrha Slovenije v dolino še malo ob strani. Nisem arhitekt, zato bo moja ocena oblike stavbe seveda nestrokovna. Pa vendar. Ko pogledam stavbo od daleč, je moja prva misel, da si vanjo ne želim vstopiti. Deluje mi konzervirano, torej kot konzerva, notri bi se zadušil. Materiali so obupni, nekaj lesenih detajlov malo razbije monotonost plehnatih plošč. Streha se ne loči od osnovnega dela, nobenih napuščev, nič. Kot, da strehe ni. Verjetno gre za arhitekturni presežek, ki ga jaz ne razumem. Sem bolj stara šola. Pogrešam uporabo materialov, ki so vidni povsod, kamor pogled seže s parkirišča muzeja. Lesa v izobilju, kamenja tudi. Stari ljudje niso bili arhitekti, ki razlagajo oblike svojih stavb že skoraj v umetniškem jeziku, temveč so brez tega “potrebnega” znanja znali zgraditi stavbe, da te kap! Stavbe, ki so del pokrajine, del narave, ki jih obdaja. Saj vem, važna je vsebina. Torej, če me muzej ni prepričal od zunaj, me bo sigurno od znotraj. Počakajmo.











