03
2009Povsem drug občutek se je v hribe podati za vsaj dva ali več dni, kot na hitro skočiti gor in dol, ob enih pa že jesti vročo župo za domačo mizo. Končno sva z Edijem uskladila najine načrte in se za dva dni podala v Julijce. V bistvu sem ga navehtal za šerpo pri mojih službenih zadevah. Ampak, saj veste, s šerpami je težko.
Edo se je zjutraj pojavil s svojim klasičnim “allaround” mini nahrbtnikom, čeprav sem mu jasno povedal, da bova tovorila opremo za namestitev tablic slovenske geološke poti, skupaj z baterijskim vrtalnikom. Njegov nahrbtnik pa je bil že brez dodatne robe napihnjen kot slon, skoraj da je pokal po šivih. Pogledam v ta čudežni nahrbtnik, notri pa knjige, obvezne Sportske novosti v hrvaški in slovenski verziji, Ekipa, pa kumarce kar v kozarcu, gobja rižota, kilo kruha, cunje, itd.
Od knjig se je le težko ločil, časopisov pa ni mogel pustiti v dolini za nobeno ceno. No ja, nekako sva le stlačila stvari v nahrbtnike in se odpravila proti Velem polju. Uf, teža je bila kar konkretna, zato sva počasi zastavila v breg.
Pod Studorskim prelazom sem Ediju dejal, naj malo bolj pogleda po kamnih ob poti, da bo našel kakšne fosilne ostanke, ki jih je tam na pretek. Čez čas se mi približa in potoži, da mu bodo oči iz jamic padle, da tako “buli”, pa nič ne vidi. Sklonim se in poberem prvi večji kamen, kjer je vse polno polžev in školjk. Evo, tule so, pa tule in tukaj. Gleda in se čudi, kmalu pa nabere tri kose in jih strpa v že prepoln nahrbtnik. Svetujem mu, da vzame manjše kose, ampak vztraja, da bo te kose nosil za svojega sina, ki je vnet zbiralec in raziskovalec pri svojih reci in piši 5 letih.
Oba sva prvič hodila po Velski dolini proti Hribaricam in Doliču in se spraševala, kje hudiča je tukaj tako dobra smuka, ko pa je vse tako položno. Skleneva, da bo treba končno izpeljati tisti legendarni turni smuk s Kanjavca v Velsko dolino.
Sončno jutro se je spremenilo v neko čudno oblačno popoldne. Meglice so se podile čez vrhove in vsake toliko se je razjasnilo, svetloba in vidljivost pa za kakšno resnejše fotografiranje naravnost obupno. Ampak, saj ni vse v fotkanju, največ je v doživetju. Na Doliču, kjer sva nameravala prespati, sva bila kar prehitro. Pogled na kočo je žalosten, čeprav so v poletnih mesecih člani PD Gorje opravili veliko dela s popravljanjem od plazu povsem razdejanega novejšega dela planinske koče.
Ob vročem čaju skleneva, da greva naprej proti Prehodavcem. Edo takoj po odločitvi vzame v roke zemljevid in tuhta kateri vrh bova osvojila kar tako med potjo.
Po parih predlogih in obojestranskih razglabljanj, mu roka po zemljevidu zdrsne na pot po Kanjavčevih policah oz. pot Mire Marko Debelak. To pot je predlagal že doma, vendar je potem kar nekako potonila v pozabo, zdaj pa so se mu spet zasvetile oči. Malo sem se izmikal, kako težak nahrbtnik imam in da sem že malce utrujen, toda tudi mene je premagal adrenalin. O.K., greva. Povprašava še glede razmer in morebitnih snežišč in že se spuščava proti Zadnjici.
Po parih serpentinah uzreva Kanjavčeve police. Ojoj, a tule čez greva? Hudo, lej kje gre steza, čist blizu prepada. Ojoj. Pogled na začetek poti je res zastrašujoč. Malce nama zastane korak, potem pa kot vedno eden od naju potegne in že sva na stezi nad “mega plastjo” (glej plasovitost kamnine, kjer izstopa debela siva plast nad tankimi plastmi), nad dolino Zadnjice nekje sredi severne stene Kanjavca.
Takoj ko stopiva na pot se občutek drastično spremeni, saj je pot sicer drzno speljana, vendar dobro uhojena. Ostane samo tisti cmok, ko veš, da ne smeš narediti napake, sicer zletiš direktno do melišč pod steno, brez vmesnih postankov.
Moram priznati, da so bili začetni koraki kot po jajcih (več o tem bodo povedale Edijeve fotografije), kasneje pa sem se sprostil in užival ob vratolomnih pogledih in res izvrstno speljani poti. Sicer pa pot ni neka bližnjica do Prehodavcev, saj traja vsaj 2 uri in več. Na Prehodavce sva prilomastila ob začetku vačera in se naužila lepih razgledov izvrstne okolice Prvega oz. zadnjega jezera v Dolini Triglavskih jezer.
Prav zaradi večerov v gorah se splača preživeti noč v visokogorju. Naredil se je namreč čudovit, sicer mrzel večer v eni izmed najbolj prijetnih koč v Julijcih. Večer je kot že ničkolikokrat rahlo pokvaril pogled na Edijeve prste na nogah, ki izgledajo kot prsti nekoga, ki se vrača s kakšnega osemtisočaka. Ne vem, od kod zbere toliko volje, da hodi naokoli s tako neprijetnimi bolečinami. Saj pravijo, kjer je volja, tam je moč ali pot ali karkoli že. Tako željena tura čez greben Velikega Špičja se zdi tisti večer izgubljena, toda pri Ediju nikoli ne veš. Za konec prvega dne še nekaj večernih pogledov, naprej pa v drugi objavi.
17
2009Živimo v času, ko je hrup naš vsakdanji spremljevalec. Pred leti sva z Bojano potovala po Maroku in si privoščila tudi večdevni obisk puščave, kjer sem se prvič srečal s tišino. Takrat me je zadelo, “šid”, pa saj v našem svetu ni več tišine. Puščavska tišina me je prevzela, enostavno nisem mogel verjeti, da je tišina lahko tako enkratna izkušnja. Spomnim se večera, ko sva poslušala tišino in se spraševala, ali je to sploh mogoče?
Ravno zdaj, ko imava majhnega otroka, spet spoznavam, v kako hrupnem okolju živimo. Nemogoče je čez dan peljati otroka na spredhod nekam, kjer ne bi bilo hrupa. V kolikor ni prometa, se sliši vzletanje letala, nekje v daljavi zahupa vlak, pri sosedih gradijo hišo, v gozdu žagajo z motorno žago, na polju traktor orje njivo. Še najbolj tiho okolje je zdaj doma, potem ko smo zamenjali stara okna z novimi in se zunanji hrup zmanjša skoraj 100%.
Ker živimo ob dveh zelo prometnih cestah se nam v poletnih mesecih zgodi, da se na vrtu pred hišo v razdalji nekaj metrov med seboj sploh ne slišimo. Takrat me ima, da bi ponovno postavljali barikade na cesto, kot davnega leta 1991, seveda tokrat z drugim namenom.
Ko razmišljam, kam vse to pelje, nimam pravega odgovora. Ker tu v “dolini” ni pravega miru, ljudje iščemo tišino in mir drugje, v gozdu, predvsem pa v gorah. Pa vendar, s tem, ko iščemo tišino v gorah, vnašamo v ta prostor hrupne dejavnosti in infrastrukturo – planinske koče, vikendi, smučišča ter vso paleto rekreacijskih dejavnosti, med katerimi je večina hrupnih. Ker imamo v gorah koče, jih je potrebno oskrbovati, zgraditi dostope in se do njih pripeljati z motornimi vozli, v visokogorju uporabljati žičnice ali helihopterske prevoze. Ker nas je veliko takih, ki neradi hodimo po obljudenih poteh in v planinske postojanke (zaradi hrupa, itd.), raje zaidemo na brezpotja, v bolj neznane kraje. In s tem na novo “odpiramo” še nedavno povsem divje, zapuščene, ohranjene konce, za izvajanje naše rekreacijske dejavnosti.
Brez hrupa torej sploh več ne znamo živeti, tišina nam je povsem tuja, skorajda strašljiva. Mogoče bo enkrat le prišel dan, ko bomo razumeli tišino, spoštovali njeno vrednost. Bomo videli, pustimo se presenetit.
p.s. fotke so z letošnjega morskega oddiha v Rovinju
29
2009Aljažev dom s Triglavsko steno v ozadju
Protestiram proti željam predstavnikov PZS za prenos originalnega Aljaževega stolpa z vrha Triglava v nastajajoči Planinski muzej v Mojstrani. V času Aljaža je šlo za narodnostni boj, šlo se je za ubranitev slovenstva, zato je Aljažev stolp pomemben simbol. Če je res v tako slabem stanju in če je njegova današnja oblika res že tako daleč od originala (na vse to nam bo odgovorila strokovna ocena Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije), potem se s prenosom s cmokom v grlu strinjam. Ampak gospodje, replika ne pride v poštev. Ali original ali pa nič, ne skrunite vrha Slovenije z neko poceni repliko. In kakšna naj bi ta replika bila? Posnetek današnjega stanja, posnetek originala, posnetek rdeče obarvanega stopla z zvezdo? Kdo bo o tem odločal? Tudi repliko bo potrebno vzdržavati in mislim, da se bo prej našel denar in volja za vzdrževanje originala, kot replike. Ojej, to bo še vesela zgodba.



















