11
202106
2021Iz zaledenelih hokejskih dni na Krokodilnici se človek malo da ne naslednje jutro zbudi v pomlad. Zjutraj prezračiš spalnico in vonj po pomladi se nič kaj sramežljivo splazi v kosti. “Danes gremo peš do Preddvora in nazaj!” Družinski pohod, marš, karkoli že. Jebemtiš, tako preprosta, pa tako super ideja.
Skozi vasi, kjer navadno švigamo s kolesi, opazujemo tisto, kar nam je bilo prej skrito. Od nekod se pripelje sonce in naš izlet postane kičast.
Vsi uživamo, pritoževanja začuda ni, najmlajši se nam reži iz kolesa, ostali čvekamo, načrtujemo, sanjamo, opazujemo.
Kilometri se nabirajo, Kokra v čudoviti barvi hiti mimo nas, moje geološke razlage ne padajo na plodna tla, otroci geologijo raje vzamejo v svoje roke, Kamniške Alpe se čutijo v prodnikih in v sivih oblakih nad še vedno oddaljenim Preddvorom.
Na koncu se nabere 20km, vsi veseli, vsi srečni. Da smo skupaj, da nas bolijo noge, da se brez slabe vesti zleknemo na popoldanski kavč. Vse je tako preprosto, preprosto kot hoja!
20
2020V zgodnji pomladi je nekaj navdihujočega, vsakoletno ponovno rojstvo, ponovno prebujenje. Pri opazovanju in razumevanju narave nam je nekako samoumevno in celo vznemirljivo spoznanje, kako del narave odmira, na njenem mestu pa zraste novo. Težje se spopadamo z lastno minljivostjo, ker se težko sprijaznimo z dejstvom, da je tudi naša minljivost ključna zato, da bo življenje še naprej.























