Nekategorizirano

Balkan 2019 – Mavrovo

Letošnji poletni dopust smo preživeli na Balkanu, roadtripu po Makedoniji, Grčiji in Albaniji. Seveda smo te tri med seboj popolnoma različne države le okusili, se jih bežno dotaknili, tako da še ne morem napisati objav tipa “10 nebeških plaž na Lefkadi, na katerih za lep selfi sploh ni treba plavati” in “Top 5 bencinskih črpalk v Albaniji”. Lahko pa delim nekaj občutkov in predvsem fotk, pa si boste sami ustvarili sliko, kako in kaj, če boste seveda hoteli.

Letos sva pri pripravi na pot dokončno obupala nad internetom oz. informacijami, ki smetijo eno od najpomembnejših iznajdb človeštva do danes. Informacij je sicer ogromno, vendar je uporabnih res malo. Kakšnega dobrega potopisa skoraj ni več, več ali manj se vse vrti okoli neke navidezne všečnosti brez vsebine. Vse je oh in sploh in vse je aj in naj, amazing scenery, the best trip od our lifetime, most beautiful food in the world, … No, tudi popotniški filestyle in okusi so se očitno spremenili. Ali pa tudi mi na daleč ne izgledamo več kot popotniki, ampak turisti, ki jih verodostojen domačin v Skopju ob vprašanju, kje bi se dalo pojesti kakšno dobro domačo hrano pošlje v restavracije najbližje veleblagovnice!? Takoj smo zbežali ven iz Skopja in končno zadihali ob jezeru Mavrovo. Čas se je tam ustavil in priklopili smo naše možgane na prave frekvence lepe narave in preprostih ljudi. Zame je to bistvo vsakega potovanja, vsakega dopusta, izleta, preživljanja prostega časa. Preprostost v lepi, čim bolj neokrnjeni naravi, v objemu žive kulturne krajine, kjer lahko srečam preproste ljudi. To je vse, in največ.

Rodica

Kakšen dan je v hribih tako, da se zdi vse skupaj smiselno. Sploh ni nobenega vprašanja, kaj če bi bil sneg malo bolj odjužen, kaj če bi šla bolj zgodaj, kaj če bi veter pihal malo manj, … Tako kot je, je the best. Približno tako, kot zgornja fotka. Nadzemeljsko lepo in v družbi, kjer nobena beseda, nobeno dejanje, ni napačno.

V knjigo Čudovita Slovenija sem nekoč zapisal: “Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.” Vse svoje gorniške avanture povezujem z ljudmi, s katerimi smo si dogodivščine delili. To je duša gora. Zato mi je današnji svet osvajanja gora s pametnimi urami, ki beležijo vse mogoče nepomembnih podatkov, tuj. Pogosto je bolj pomembno, koliko višincev sem naredil, kot kako se imenuje gora, na kateri sem in katera je sosednja.

Zato se mi zdi zelo pomembno, s kom si deliš ta sveti prostor. V gorah je neverjetno veliko zgodb, naše so le delček tistega, kar je bilo in kar še bo, zato smo lahko hvaležni, da živimo v času, ko lahko gore doživljamo na turnih smučeh, eni od najlepših dejavnosti nasploh.

Si še vzamemo čas, da vsrkamo vso lepoto turne smuke in okolja, v katerem to počnemo? Midva z Edijem (njegov prispevek o turi) si ga!!

Ratitovec

Zanimivo, ampak z Ratitovca se da prav lepo odsmučati. Ponekod je tudi konkretno strmo. Na vrhu pa smo se celo morali odločati, kam odsmučati, ker je kar nekaj variant. To pomeni, da bo potrebno spet nazaj, po novo doživetje.