Jan
04
2022Ob lepih, brezvetrnih, sončnih zimskih dnevih je čas tudi za pohodništvo na jadranskih otokih. Temperature so namreč ravno pravšnje, ambient pa navdušujoč. Ob koncu lanskega in začetku letošnjega leta smo se par dni mudili na Krku in skušali izpeljati kakšen lep pohod. Poti je dovolj za celo življenje, lahko se sprehajaš med vasmi, lahko med pašniki, v gozdovih, ob obali, na planinskih poteh do prav spodobnih vrhov, mimo zalivov, po kanjonih, …
Čudovito speljane poti med suhozidi
Hoja omogoča spoznavanje krajev, narave, ljudi, kulture. In sebe. Pomeni videti in vedeti. Razumeti in čutiti. Spoštovati.
Ob fotografiranju detajlov se ustavi čas in napolni duša
Najvišji vrh na otoku je Obzova, ki pa se bistveno ne razlikuje od sosednih vrhov, zato smo se odločili in prehodili vse naokrog. Bilo je toplo, razgledno, poučno in družabno.
Veli vrh, Brestovica, Obzova
Burja je lepo upognila brinje
Človek se mora vprašati, kdo je na roke postavljal na stotine kilometrov suhozidov? Neverjetno delo!
En dan je bil namenjen SZ delu Krka, kjer je kraj Glavotok. Sprehodili smo se ob slikoviti obali s krasnimi zalivi in odkrivali poti med nekdanjimi pašniki in gozdovi nad obalo, skrbno speljane med suhozidi.
Koristne informacije in celo aplikacijo s pohodniškimi potmi najdete na: https://experiencekrk.com/sl/pohodnistvo/
Feb
06
2021Iz zaledenelih hokejskih dni na Krokodilnici se človek malo da ne naslednje jutro zbudi v pomlad. Zjutraj prezračiš spalnico in vonj po pomladi se nič kaj sramežljivo splazi v kosti. “Danes gremo peš do Preddvora in nazaj!” Družinski pohod, marš, karkoli že. Jebemtiš, tako preprosta, pa tako super ideja.
Skozi vasi, kjer navadno švigamo s kolesi, opazujemo tisto, kar nam je bilo prej skrito. Od nekod se pripelje sonce in naš izlet postane kičast.
Vsi uživamo, pritoževanja začuda ni, najmlajši se nam reži iz kolesa, ostali čvekamo, načrtujemo, sanjamo, opazujemo.
Kilometri se nabirajo, Kokra v čudoviti barvi hiti mimo nas, moje geološke razlage ne padajo na plodna tla, otroci geologijo raje vzamejo v svoje roke, Kamniške Alpe se čutijo v prodnikih in v sivih oblakih nad še vedno oddaljenim Preddvorom.
Na koncu se nabere 20km, vsi veseli, vsi srečni. Da smo skupaj, da nas bolijo noge, da se brez slabe vesti zleknemo na popoldanski kavč. Vse je tako preprosto, preprosto kot hoja!
