naravno okolje

Naravno okolje je postalo poligon za naše prostočasne dejavnosti. Uživamo pod morjem, veslamo prek brzic ali mirnih gladin, kolesarimo čez drn in strn, skozi gozdove in čez planine, osvajamo vrhove – peš, s kolesom ali s plezanjem, navzdol rišemo smučine, na nebu jadramo z orli. Rekreacija v naravi je nekaj izjemnega, sproščujočega, adrenalinskega, svobodnega, pa tudi odgovornega, včasih nevarnega, izzivalnega. Stik z naravo je v vsakdanu današnje civilizacije tako redek, da je pobeg v neokrnjeno naravo postala ena od novodobnih zasvojenosti, ki jo generira med drugim ali pa predvsem potreba po gibanju.

V splošnem se zdi, da imamo tisti, ki radi hodimo v hribe, turno smučamo, plazamo, veslamo, soteskamo, se potapljamo, … spoštovanja vreden odnos do narave. Pričakovati bi bilo, da je vsem nam neokrnjena narava sveta, saj nam le taka ponuja prvovrstne športno rekreacijske užitke. Verjetno je med nami le redkokdo, ki ni naravovarstvenik po duši. Verjamem, da vsi zagovarjamo stališča varstva narave, da spoštujemo tiste živali in rastline, ki imajo na območju izvajanja naše rekreacije svoj dom, svoj življenjski prostor.

Pogosto žal ugotavljam, da temu ni tako. Naravno okolje nam bolj kot prostor za odgovorno doživljanje prostega časa in rekreacije postaja športna dvorana s prelepim razgledom in sončnim zahodom. Do naravnega okolja in divjine bi se radi pripeljali kar najhitreje, najbolj udobno in najbolj varno. V naravnem okolju si ne želimo preveč drugih dejavnosti, motijo nas kakršnekoli omejitve, naravovarstveni pogoji se nam zdijo neživljenjski, nesmiselni, posegajo v našo svobodo. Zato radi kažemo s prstom na druge, radi tehtamo in primerjamo naše vplive z npr. gozdarstvom, kmetijstvom, energetiko, prometom, vojsko, … Vse našteto veliko bolj vpliva na naravo, kot moje padalo, moja smučka, moj svedrovec, moje brezpotje.

Nikjer ne vidim bolj primernih ljudi, ki bi dolgoročno zagovarjali stališča varstva narave, kot so ljudje, ki ostanejo brez besed na vrhu gore ob neskončnem razgledu, ki jih nasmeje jutranja zarja, boža večerni svit, ki imajo pogum zreti nevihtam in strelam v oči, ljudi, ki se zlijejo s skalo v previsu, ki jim zvezdnato nebo ne pusti spati. To so ljudje, ki jim narava omogoča, da lahko izživijo svoje sanje tudi pri zadovoljevanju svojih športnih, rekreacijskih, doživljajskih ciljev. Bomo naravi začeli vračati za njeno dobrohostnost, bomo skušali spoznati njene zakonitosti, bomo začeli postavljati meje pri sebi, bomo stopili na prste netrajnostnemu razvoju, bomo glasni tam, kjer je treba, bomo pokazali spoštovanje do drugih živih bitij, bomo znali doživljati ali le jemati? Ni vprašanje da ali ne, vprašanje je le kdaj?