04
2026V Omanu je konec oktobra in v začetku novembra že na obzorju zima. To sicer pomeni, da so čez dan temperature do 35, ponoči 25 stopinj. Decembra in januarja potem temperature padejo na nekje 25 čez dan. Prijetna zima. Slaba stran zime je, da takrat ni sadja, dobra pa, da lahko udobno in kjerkoli kampiraš. Ena od stvari, ki nas je ob načrtovanju potovanja pri Omanu takoj pritegnila je dejstvo, da je možno skoraj povsod postaviti šotor in prespati. Tudi domačini to zelo radi počnejo. Ker je Oman kar velik, praznega, neposeljenega prostora pa ogromno, kampiranje res ni problem.
Za potovanja v paru so danes na voljo strešni šotori, ki zadevo še bistveno bolj poenostavijo, zato smo bili spet bolj kot ne izjema s klasičnimi šotori. Šotore smo prinesli od doma, saj imamo opremo, ki jo tudi sicer uporabljamo za kampiranje, ko kolesarimo, hodimo ali bivamo v kampih in drugje v naravi. Vsi trije otroci so tudi taborniki, tako da nam je vsem skupaj bivanje v šotorih ne samo sprejemljivo, ampak tudi prijetno in po izbiri daleč na prvem mestu. Celokupen vpliv na okolje pa bistveno manjši, kot bivanje v hotelih.
Največji plus bivanja v šotorih v državi, kot je Oman je dejstvo, da lahko res od blizu spoznaš in doživiš pokrajino. Od različnih vrst puščav, morskih obal, kamnitih pustinj, planot in sotesk. Ob tem pa bivaš pod nešteto zvezdami.
Svetli del dneva se hitro zaključi, ob šesti uri je že tema. Ker smo želeli izkoristiti dan do konca, smo potem vedno hiteli iskati primeren prostor za postavitev štirih šotorov nekje vsaj ob mraku, dostikrat pa nas je noč prehitela. Ker so otroci že mali odrasli, je bila postavitev šotorov hitra, sočasno se je na bencinskih kuhalnikih že kuhala preprosta večerja. Smeh, polnjenje želodčkov, analiza dneva, plani za jutri, sanjarjenje, razmišljanje, hrepenenje in ob 20.00 ali 21.00 v mižule, pod flike.
Jutra so se začela zgodaj, med 6.00 in 7.00. Zajtrk, tu pa tam jutranje kopanje, pospravljanje šotorov, raziskovanje okolice, in spet naprej. Kampiranje največkrat omogoča, da si že zjutraj tam, kjer hočeš biti in dan takoj začneš s spoznavanjem okolice. Ko drugi še spijo v neposredni bližini, si že na vrhu sipine. Neprecenljivo.
Jutra so bila nasploh zanimiva. Pastirica je zjutraj na pašo gnala koze, drugi dan so jutro popestrili ribiči, ki so imeli prav zanimiv način ribolova, naslednjič so nam mahali otroci, ki so navsezgodaj hodili v šolo, spet drugič smo na samotni plaži opazovali želvice, ki so se prav tisti trenutek zvalile iz jajc in začele svojo pot proti morju.
Oman ni samo puščavska dežela, celo daleč od tega, je tudi zelo gorata, razgibana, pestra. In v razmaku 24 ur lahko spiš pri 25 stopinjah in potem pri 5 stopinjah. Eno noč smo prespali na višini 2200m, bilo je hladno, noč dolga, a vseeno so ostali lepi spomini.
Ker smo skupaj s prijatelji tako dobro funkcionirali in nam ni bilo težko vsak večer in jutro postavljati/pospravljati kamp opremo, smo kampirali tudi takrat, ko smo šli v mesto. V Nizwi smo našli krasen mini kamp v bližini glavne tržnice in starega mesta. Na ta način smo se izognili iskanju namestitve, kjer bi bili lahko skupaj, saj nas je bilo 9.
Če povzamem. V kolikor vam je kampiranje blizu, potem je Oman idealna destinacija. Ampak ne v maju ali poleti, ker je prevroče. V zimskem času pač. Prostori za kampiranje, narava, divjina, je naravnost neverjetna. Za to, da sicer resnično prostrana pokrajina ostane za vami taka, kot je bila pred vami, je vedno nujno, da za seboj ne puščate ničesar, potrebe pa kar se da pogosto opravljate na javnih straniščih, ki jih je zaradi nešteto mošej, ki nudijo osnovno infrastrukturo, več kot dovolj.
Občutek, da si večino potovanja zunaj, na zraku, tudi ponoči, je tako osvobajajoč, da je nalezljiv. Dodatna prednost je tudi ta, da zaradi odsotnosti infrastrukture nimaš nobenih dodatnih potreb, ni wifi-ja, televizije, radija, … Pogovor, druženje, preprosto preživljanje prostega časa. Nekaj, kar je danes tako redkega, da vam marsikje tak odklop že zaračunajo.
27
2026Če si ali pa če si bil tabornik, potem šotorko poznaš. Nujna oprema, kot lopar za tenisača, žoga za nogometaša. Šotorka je bila naša osnovna, skorajda najpomembnejša oprema za 14 dnevno potovanje v Oman, državo, ki nam bo za vedno globoko ostala v spominu.
Stol, miza, jedilnica, ležalnik, podloga, po teži in velikosti pa nadloga. Neprecenljiv kos opreme!
Kranjski taborniki so nam prijazno posodili dve, prijatelji so vzeli še eno in vse ostalo je zgodovina. Šotorke so nam omogočile, da smo Oman doživeli na najbolj preprost, surov in neizmerljivo čudovit način.
Razen prvega in zadnjega dne smo skupaj z družinskimi prijatelji preživeli v fantastični divjini Omanske pokrajine, ki je na videz pusta in nezanimiva, od blizu pa raznolika, geološko pestra, v morju pa še brez pretiravanja nadpovprečno bioraznolika.
Šotorka je najbolj trpežen kos opreme, kar jih poznam, ne glede na vso goretex novodobijo. Strkaš jo in je kot nova. Poliješ jo in se posuši, še predno popiješ kavo, tisto omansko, s kardemonom.
Zlahka sprejme 5 otrok, druženje je zagotovljeno. Nujna je v puščavi, da opremo čim manj izpostavljaš pesku. Deluje na vlagi, udobna pa ni. Udobje imamo itak doma. Preveč.
Light and fast popotniški kos opreme. V treh gibih jo zložiš, z enim gibom je razprta in kuhinja, jedilnica ter dnevna soba je pripravljena.
Poleg šotorke je dobro imeti s seboj še cca 5m štrika, prusika, karkoli podobnega vrvi. Za sušenje mokrih cunj. Če si vsaj malo iznajdljiv, potem se vsak dan v Omanu kopaš, pa četudi si v hribih.
Sreča ni v stvareh, razen v šotorki 🙂
Naslednjič je potreben le malce bolj poglobljen razmislek ali bi namesto treh raje vzeli samo dve.
03
2015Veliko ljudi nima možnosti potovati. To je v bistvu domena premožnejšega dela prebivalstva našega planeta. In tega se je dobro zavedati. Slovenci imamo tako lepo in raznoliko deželo, da nam sploh ne bi bilo treba potovati. To je le moje osebno mnenje. Ampak, če imaš v življenju možnost potovati, potem je to možnost dobro izkoristiti. Da lahko na lastne oči spoznaš, kako raznolik je naš planet in kako različno živimo ljudje na njem.
Za letošnjo prvomajsko potepanje smo izbrali obalni del ex Jugoslavije. Imeli smo le en teden časa, ki smo ga hoteli čim bolje izkoristiti, ob tem pa načrtovati potovanje tako, da bo dovolj časa za spoznavanje krajev, ki smo jih obiskali ter dovolj časa za prosto zabavo otrok ob morju ali drugje v naravi. Hvaležen sem dejstvu, da kot družina izredno dobro funkcioniramo in na potovanju nimamo nobenih težav z jamranjem, tečnarjenjem, hitenjem, priganjanjem, živčnostjo, … Z Bojano delujeva usklajeno in otroka to čutita, nudiva pa jima tudi obilo časa za igro, zato sta čudovita sopotnika.
Naša pot: Kranj – Plitvička jezera – Mostar – Dubrovnik – Boka Kotorska – Bar – Budva – Ada Bojana – Skadarsko jezero (Virpazar, Rijeka Crnojeviča) – Cetinje – Lovčen – Kotor – Trsteno – Omiš – Kranj
Spali smo po kampih oz. kjer smo se zvečer ustavili. Tokrat (kot že nič kolikokrat) se prav nič nismo vnaprej pripravili, kje bomo spali, a imeli smo srečo in smo prav povsod našli simpatične prostore za kampiranje. Večeri in jutra so bila čudovita, čeprav nas je tu pa tam opral tudi dež.































