Srilanka 2024

Čeprav se veliko in pogosto potepamo naokoli, pa je bilo potovanje na Srilanko naše prvo družinsko potovanje v oddaljene kraje, torej z letalom. Nekako sva presodila, da prezgodaj z otroci ni smiselno potovati daleč, saj jim doživetja pogosto ne ostanejo v spominu, hkrati pa kot družina ne bi mogli okusiti pravega načina popotništva. Zdaj so dovolj stari, da bodo izkušnjo lahko za vedno nosili v sebi ter da smo se iz popolnoma drugačne kulture, družbe, načina življenja in naravnih danosti vsi skupaj veliko koristnega naučili.

Srilanka je obvladljiv tropski otok, velikosti za cca 4 Slovenije in je območje, ki je na svetovni ravni med najbolj biotsko pestrimi. Ima kar 24 narodnih parkov in še številna druga zavarovana območja, v osrednjem delu je gorata (najvišji vrh čez 2500 m.n.v.), ima bogato zgodovino, kulturno je raznolika (večinoma prevladuje budizem in z njim povezani templji, svetišča; S in V del je hindujski), za potovanje pa enostavna, saj je veliko javnih prevozov (avtobus, vlak) in taxi voznikov. Na krajših razdaljah pa je najpreprostejše uporabiti tuktuk ali pa najeti skuter, tudi kolo.

Sam sem pri pričakovanjih in pri pripravi okvirnega plana za potovanje raje nekoliko zadržan in previden, ker mi je že dalj časa jasno, da tistega, kar vidiš na spletu ali v okviru reklamnih in agencijskih sporočil, ni mogoče doživeti v živo. Skratka, če potujete zaradi lepih fotk in nekih izjemnih ambientov, ki vas nagovarjajo na spletu, še posebej v obliki dronovskih posnetkov, potem boste vedno in 100% razočarani. Za potovanje je po mojem mnenju potrebno imeti druge razloge. Midva z Bojano sva se vedno držala zlatega recepta, da potujeva zaradi spoznavanja ljudi (domačinov), njihove kulture, načina življenja, zaradi doživljanja lepe narave ter zaradi spoznavanja lokalne kulinarike. To troje je esenca, če je pa še kaj zraven, potem toliko bolje. Mesta, zabave, hoteli, resorti, instagram spoti, … naju ne zanimajo. Tudi otroci so se tega z leti priučili in imajo podobne interese.

Mogoče sva si potihem (tu pa tam tudi na glas) želela drugače, ampak spet sva si začrtala le okviren plan ter rezervacijo prvih dveh dni nočitev. Od tam naprej pa bomo po občutku in glede na to, kam nas bo tisti trenutek potegnilo. Nekako si ne predstavljava, da bi imeli celotno traso in dneve splanirane do potankosti. In spet se je izkazalo, da izven okvirjev najbolje funkcioniramo in da se na ta način zgodijo lepe stvari. Čeprav je tu pa tam stresno.

Potovali smo na različne načine. Za daljše relacije smo si najeli šoferja, saj 200km dolga pot lahko traja tudi 7 ur, z avtobusi pa tudi več. Na ta način smo prihranili na času, pa še bolj sveži smo bili. Dvakrat smo dolge ture naredili z vlakom, pri čemer je eden od njih iztiril, pa jim ga je v 3 urah uspelo spraviti nazaj na tire. Parkrat smo uporabili njihove nališpane avtobuse, ki so z naskokom njihovo najnevarnejše prevozno sredstvo. So pa daleč najcenejši. Krajše razdalje smo delali s tuktuki. V začetku me je sicer skrbelo, kako bo to fukncioniralo, saj nas je 5, ampak je bilo hitro jasno, da ni nobenih težav za njihove voznike, da so nas redno pobasali v en tuktuk. Doživeli smo celo, da se nas je vseh 5, z vso prtljago (7 nahrbtnikov, od tega 4 večji) eden od voznikov skrpal v en tuktuk. To je bil tak šok, da sem tudi fotografirati pozabil. Pri najemu šoferjev smo imeli že v prvem poskusu izjemno srečo, da smo se spoznali s čudovitim fantom, s katerim smo se ujeli in kasneje preživeli še 4 krasne dni. Prek njega smo lahko dobili dober vpogled v življenje, navade, vsakodnevno rutino, pričakovanja, … domačinov. Tovrstne izkušnje so neprecenljive.

Načrtno smo spali v manjših nastanitvah, ki so jih upravljali domačini, večinoma so bile to sobe v njihovih hišah. Tudi na ta način smo imeli veliko stika z ljudmi. Brez izjeme so bili povsod res nadpovprečno prijazni, ustrežljivi in hvaležni, pa tudi zanesljivi. Vsak dogovor je veljal, ob vsaki dogovorjeni uri so bili točni. Res neverjetna izkušnja. Pogosto smo v nastanitvah tudi vsaj zajtrkovali, včasih jedli tudi kosilo ali večerje. Nad hrano smo bili od prvega dne naprej vsi navdušeni. Resnično smo dobro in veliko jedli. Prevladuje sicer riž in curry, pa jajca, okusna zelenjava, sadje, ribe, kottu, rotti, … Vsak dan smo vsaj enkrat pili njihove sveže stisnjene sadne sokove. Čudovito.

Resnični utrip Srilanke se dogaja na ulicah majhnih mest. Tam je res vse na kupu, od trgovin, storitev, prodaje blaga, zelenjave, sadja, družabnega življenja, športa, … Vse na majhnem mestu. Radi imajo glasbo, kriket, dobro hrano. In veliko smeha. Na ozkih cestah in ulicah so naenkrat pešci, kolesarji, številni motoristi, pa tuktuki, nekaj avtomobilov, tovornjaki in seveda hrupni avtobusi. Vse funkcionira na način močnejšega in hitrejšega. Vozijo sicer počasi, a redno v škarjice. Pa se nekako vedno vse izzide. Za naš urejen zahodni svet skrajno nenavadno, za njihov svet popolnoma normalno. Varnost in odgovornost ima na Srilanki popolnoma drugačne dimenzije.

Otok je resnično raznolik in je veliko za videti. Mi smo ga v treh tednih le okusili, pa vendar. Najbolj preseniti število in različnost živalskega sveta, saj že ob zajtrku opazuješ opice, gekone, kuščarje, veverice, … Sloni, krokodili, tisoče vrst ptic, kače, varani, veliki netopirji, morski psi, želve, … Pravi živalski vrt brez ograje. Presenetijo tudi popolnoma drugačni zvoki oglašanja živali, ki pa kmalu postanejo prijetni in se jih hitro navadiš.

Od leta 2022 se je za nekajkrat podražila vstopnina za narodne parke, pri čemer so vstopnice za odraslo osebo tudi med 40 in 60€. To za 5-člansko družino, kjer se po starosti šteje, da smo 4 odrasli in en otrok, znese za enkraten obisk nepredstavljivih slabih 200€. Pri tovrstnih obiskih smo bili zato malce zadržani in smo tu pa tam raje poslušali nasvet kakšnega domačina, ki nam je za verjetno še manj obremenjajočo izkušnjo (številni narodni park so obremenjeni z velikim številom jeep vozil, kar zmanjšuje izkušnjo) zaračunal nekajkrat manj. Nasploh je bila ena izmed manj prijetnih izkušenj ravno ta, da prav povsod turistu zaračunajo, tudi za kakšen čisto navaden razgled iz hriba. Še bolj preseneti dejstvo, da je prav povsod cena za turista cca 10x višja od cene za domačine. Kar je sicer glede na njihov standard razumljivo. Upam vsaj, da bo zbrani denar iz vstopnin namenjen boljšemu varovanju in upravljanju zavarovanih območij ter da se bo izkušnja obiskovalcev izboljšala.

Mogoče še par besed o terminu potovanja na Srilanko. Izbrali smo drugo polovico junija in prvi teden julija. Ta termin se šteje kot turistični off season, predvsem zaradi dejstva, da je na JZ delu otoka še vedno monsun. Ta del otoka je turistično najbolj razvit, nam pa najmanj zanimiv, zato smo traso poti nekoliko prilagodili, da smo se izognili tej regiji. Sezona na Srilanki je predvsem avgusta, pa potem novembra, decembra in vse do marca. In res je bil pravi off season, pogosto smo bili namreč v restavracijah edini gostje, pa tudi v nastanitvah, na sploh pa je bilo resnično malo turizma. Bistveno več, kot zahodnih turistov, je bilo domačih. Vreme pa super, ne prevroče, okrog 30 stopinj, dežja pa tudi le toliko, da smo za resnično edini celodnevni deževni dan načrtovali daljši transfer, še dva klasična monsunska dneva pa obiske in oglede prilagodili tako, da nas kakšna ploha ni niti slučajno zmotila.

Backpack potovanje z veliko družino ni najbolj enostavna stvar v življenju, je pa seveda zato toliko bolj zadovoljujoča, še posebej, ko vidiš tri nasmejane otroke, ki v treh tednih niso pogrešali svojih telefonov, doživeli pa so povsem drug svet, na podlagi katerega so lahko spoznali, v kakšnem splošnem raju živijo. In da na tem svetu nimamo vsi enakih možnosti. Ter da je možno biti vesel in zadovoljen tudi z veliko manj, kot imamo mi. Bomo videli, kaj jim bo koristnega ostalo od te 21 dnevne izkušnje.

Še nekaj se je bistveno spremenilo od let, ko sva potovala še sama. Skorajda nemogoče je navezovati stike z ostalimi popotniki, kar je bilo včasih skorajda pravilo ali nekaj, kar je bilo ena od lepših stvari na potovanjih. Po novem te skorajda nihče ne pozdravi, vsi se pogovarjajo s telefoni, v nastanitvah se ljudje zadržujejo v sobah in ne v skupnih prostorih. Mogoče delam krivico in se med mladimi druženja dogajajo, ampak verjetno se prav zelo ne motim.

Naša pot in ogledi: Colombo – Habarana – Dambulla (budistični cave tample, zelenjavna tržnica, spice garden) – Sigiriya (Pidurangula tample and rock) – Hurullu Eco park (safari, sloni) – Polonnaruwa (starodavno mesto, templji, muzej, …) – Trincomalle – Nilaveli beach – Pigeon islands National Park (snorklanje, morski psi, koralni greben, želve) – Arugam bay (surfanje, Elephant rock, Peanut beach, Pottuwil lagoon safari – krokodili, orli, ptiči, …) – Ella (Little Adams peak, 9 arches bridge, Ella rock) – Haputale (Bambarakanda falls, Kalupahana river, Allien rock, Pahanthudawa waterfall, Surathali Ella falls) – Kandy (tovarna čaja, domača obrt rezbarjenja, ajurvedska masaža, ogled jezera, budistični tempelj nad mestom, tovarna dragih kamnov, tradicionalni plesi) – Nuwaraeliya (celodnevni pohod, Singel tree, vasice okoli mesta, najvišja vas na Srilanki, mesto, okrog jezera) – Tangalle (ribja tržnica, turtle watch Rekawa – ogled želv, ki ležejo jajca, …) – Hiriketiya beach (hranjenje želv, Blue island, …) – Wligama (kačja farma, farma želv) – Madu Ganga (jezero, izlet s čolnom, mangrove, izdelava cimeta, majni krokodili, ribja masaža stopal) – Negombo

Geološke posebnosti Slemenove špice z okolico

Slemenova špica (1911m) je samostojen, na videz neizrazit vrh, ki leži na meji med dolinama Male Pišnice in Tamarja na eni strani ter severnimi ostenji grebena Mojstrovk na drugi. Že z imenom nakazuje svojo prav posebno reliefno obliko, ki močno izstopa iz neposredne okolice, v širšem območju Julijskih Alp pa gre za eno najpogostejših in značilnih reliefnih oblik, ki je posledica tektonske oz. narivne zgradbe in se izraža v položnejših južnih in strmih, prepadnih severnih pobočij. Z južne strani ima namreč Slemenova špica obliko položnega trikotnega pomola, severna stran pa je močno prepadna.

Med Mojstrovkami in Slemenovo špico poteka izrazit geološki prelom, ob katerem so se kamnine premikale v različnih smereh in s tem postale dovzetnejše za preperevanje. Nastala je izrazita ločnica med vrhovi v obliki poglobitve, ki jo zasipavajo melišča izpod Mojstrovk in ob robu katere poteka zelo obiskana planinska pot iz Vršiča na vrh Slemenove špice. Tudi prelaza Vratca (1807m) nad Vršičem in prelaz Slatnica (1815m), preko katerega poteka planinska pot v Tamar, sta nastala kot posledica omenjenega preloma. Celotno območje so seveda v mlajši geološki zgodovini reliefno močno preoblikovali tudi ledeniki, ki so močno poglobili glavne doline (npr. Planica in Tamar) ter izoblikovali strma severna ostenja.

Širše območje Slemenove špice gradijo srednjetriasne sedimentne kamnine t.i. tamarske formacije, nastale v različnih morskih okoljih nekdanjega oceana. Tamarsko formacijo zastopajo apnenci, laporji in dolomiti, v katerih so ostanki fosilov školjk, foraminifer, polžev, … Osrednji vrh Slemenove špice pa skoraj v celoti sestavljajo dolomiti z roženci. Če boste dovolj pozorni, boste na območju opazili iz kamnine štrleče tvorbe, nekakšen “pozitivni relief”, “štampiljke”, pogosto v obliki gomoljev ali pa kot tanke plasti, proge, skoraj vedno temne barve. To so roženci, organska oblika kremena, ki ga sestavljajo nešteta odmrla ogrodja mrežastih in kremenastih alg (radiolarij in diatomej). Na takih območij so okolica, površje, predvsem pa prst praviloma drugačni. Kremenica je kisla, zato je taka tudi prst, kjer rastejo vrste, prilagojene kislosti. Roženec je človek v Alpah vedno znal smiselno uporabiti, zaradi njegove trdnosti in možnosti obdelave najpogosteje za orodje in orožje.

Vir fotografije: http://www.mikroskopie-ph.de/index-Radiolarien.html

Z vrha Slemenove špice se odpre izjemen pogled na kamnito obzidje Mojstrovk, Travnika, Šit in Jalovca. Če boste pozorni, boste tudi na daleč opazili razliko v barvi, naklonu in strukturi zgornjega in spodnjega dela obzidja. Redko kje ima človek možnost tako nazorno videti ločnico med apnencem in dolomitom ter se skoraj dotakniti meje med dvema povsem različnima nekdanjima morskima okoljema. Nad spodaj ležečimi zelo raznolikimi tamarskimi plastmi je debela skladovnica t.i. glavnega dolomita (na spodnji sliki je glavni dolomit poraščen, rahlo rumenkast), nad njo pa se dviga bel zid zgornjetriasnega, plastnatega dachsteinskega apnenca. Ker je dolomit zelo občutljiv na zunanje dejavnike, se zelo rad kruši, drobi in zato so erozijski procesi tod vsakdanji, močni in obsežni.

Poleg izjemnega razgleda z vrha Slemenove špice so bila za obiskovalce do leta 2016 zanimiva tudi manjša vodna telesca, skoraj jezerca ali očesca, ki so se nahajala na izravnavi južno od vrha, imenovani preprosto Sleme. Jezerca so nastala v manjših kotanjah z deloma neprepustnimi tlemi, njihov nastanek, še bolj pa njihovo nenadno izginotje pa do danes ni bil strokovno pojasnjen.

Slovarček
– Sleme je geomorfološki izraz za enakomerno visoko in široko razpotegnjeno vzpetino, navadno z blago zaobljenim in poraslim vršnim delom
– Prelom je geološki izraz za razpoko, nastalo zaradi premika kamnin
– Nariv je geološki izraz za tektonski premik kamninskih skladov na druge kamnine pod majhnim kotom

Prispevek je objavljen tudi v novi številki Sveta pod Triglavom

Gledati, videti in malce razumeti

Zavedanje, da smo le del življenja, ki je tod že bilo in ki šele prihaja, je pomembno z vidika sprejemanja in sobivanja z vsemi živimi vrstami in neživo naravo. Spoštljiv odnos lahko prinese tudi resnično umiritev pohlepa po prodaji celotne narave za namen zagotavljanja vedno večjih potreb človeka. Od izkoriščanja naravnih surovin do čisto preproste prodaje lepote narave, ki je v bistvu od vseh in ne samo od posameznikov.

Dokler ne bomo spremenili odnosa do naravnega okolja in s tem tudi trenutnega družbenega sistema, bomo s sicer neskončno veliko truda in številnimi ukrepi navidezno blažili že danes nevzdržno situacijo, pomembnih sprememb pa ne bo.

Ni me strah naravnih dogodkov, tudi katastrofalnih. Ti so del naravnih procesov, jih sprejemam in se jim čudim. Zaradi njih sploh imamo življenje. Bojim pa se naravnih dogodkov, ki jih generira človek zaradi pohlepa, napuha in nespoštovanja.

Geologija mi pomaga razumeti delovanje celotne narave, obenem pa jasno sporoča, da je edini način dolgoročnega preživetja vrste prilagajanje naravi in ne obratno.

Geološke posebnosti so zato učilnica na prostem, za vsakogar. In ne, niso samo še en nov turistični produkt.

Narodni park Monti Sibillini – 2.del

V Italiji je skupno 25 narodnih parkov, torej območij, ki so z vidika varovanja narave najbolj dragocena v sosednji državi. Vsega skupaj narodni parki pokrivajo več kot 5% ozemlja celotne Italije. V Sloveniji z enim parkom pokrijemo skoraj 4% ozemlja. Monti Sibillini leži skoraj na sredini škornja, nekoliko bližje Jadranski obali.

Narodni park Monti Sibillini je nastal leta 1993 in je po velikosti primerljiv s Triglavskim narodnim parkom, malenkost manjši je sicer. Je pa zato primeren za približno 10-dnevni obisk. V tem času se lahko spozna glavne značilnosti območja.

Podobno kot v TNP-ju so znotraj NP Monti Sibillini naselja z bogato kulturno dediščino, bogastvo parka pa tvori tudi kmetijstvo in z njim ustvarjena kulturna krajina, pašniki, polja, njive, …

Ime parka izhaja iz imena prerokinje Sibille oz. Sibyle. Živela je v jami na tem območju in je redko dajala modre nasvete. K njen so hodili vitezi in drugi veljaki iz vseh koncev, z upanjam, da bi dobili nasvete. Legenda spominja na bele žene iz območja Julijskih Alp.

Obisk parka je logistično enostavno, saj imajo sicer staro, a zelo uporabno spletno stran z vsemi potrebnimi informacijami: https://www.sibillini.net/

Najbolj se mi je dopadel način, kako označujejo in prikazujejo različne tipe poti, planinske poti so označene s črko E in zaporedno številko, potem pa imajo še naravoslovno učne poti z oznako N in razgledne ceste, priporočljive za potovanje z avtom: http://www.sibillini.net/en/chiedi_sibilla/cosaFare/sentieri/index.php

Vzpodbujajo tudi potovanje s kolesi: https://www.sibillinibikepacking.it/web/eng/index.htm

Najhitreje in najlažje se z lastnim prevozom po cca 7-8 urah vožnje v narodni park Monti Sibillini pripelješ mimo Ancone do Civitanova Marche in potem v notranjost do mesta Sarnano. Mesto je vredno postanka in ogleda. Priporočam kamp Sibilla v kraju Montefortino, od koder je super izhodišče za izlete. Mi smo obiskali sotesko reke Tenna – Gole del Infernaccio. No, mogoče še en prijazen nasvet. Da se malce razbije pot od SLO do Monti Sibilini predlagam kakšen postanek v katerem od obalnih mest južno od Benetk. Ne bo vam žal, saj so vsa mesta kakor male Benetke, le da je manj turistov, kulinarika pa odlična. Tule jih je nekaj za pokušino: Chioggia, Comacchio in Casenatio. Najtopleje priporočam Casenatio. Tam se lahko prespi v super kamper stopu, ki je urejen kot kamp: https://www.areacampercesenatico.com/

Ker nimam drona in ker vsega tistega, kar je posneto z njimi in objavljeno po spletu človek za vraga ne more doživeti tudi v živo, objavljam fotografijo fotografije mesta Montefortino, kjer smo prespali prvo noč. Lepo se vidi iz zraka! No, še ta informacija – tako, kot v TNP-ju je v NP Monti Sibillini prepovedana uporaba dronov, razen v posebnih območjih z vnaprej pridobljenim soglasjem.

Na sploh je mesto Montefortino zanimivo tudi iz fotografskega vidika. Po celem mestu so namreč postavljene table, na katerih so najbolj fotogenični motivi mesta. Te table stojijo ravno na teh fotogeničnih mestih. Brez truda do vrhunske fotke. Instagram is easy!

Soteska Gole dell’Interfenaccio je bila super izkušnja. Ozka, globoka soteska spominja na soteske iz Julijskih Alp. Urejenost poti pa je bistveno bolj divja. Varovalnih mrež in drugih posebnih ukrepov ne poznajo. Žal pa je človek podobno kot tudi v Julijskih Alpah, v preteklosti že posegal tudi v tako odročne soteske, z namenom pridobivanja energije in za potrebe pitne vode. Pred vsakim načrtovanjem pohodništva, obiskovanja in gorništva v parku priporočam, da obiščete uradno spletno stran in si pridobite podatke o stanju poti. Po potresu leta 2016 so namreč določene poti še vedno zaprte: http://www.sibillini.net/chiedi_sibilla/sentieri/escursionistici/E9/

Narodni park Monti Sibillini – 1.del

Objave o obisku narodnega parka Monti Sibillini bodo mogoče tu pa tam malce bolj čustvene. Če me kaj razneži (izven ožjega kroga ljudi okrog mene), je to na prvem mestu čudovita, navdihujoča narava. Pa mogoče kakšna res dobra pesem. Ob neskončnih razgledih na predvsem gorsko pokrajino, pa sem kot kak nebogljen otrok. Takrat je celo možno, da se ovlažijo oči. Verjetno je to zaradi vetra. Ko smo ozrli pokrajino na spodnji fotografiji, potem ko smo se v krajšem sprehodu povzpeli čez manjši greben, sem ostal brez besed. Pa veter je prišel v oči 🙂

Izjemen ambient pokrajine narodnega parka Monti Sibillini

Če ne bi prijatelj fotograf, drugače pa svetovni popotnik in iskalec avantur Matjaž Corel že leta 2010 na svojem blogu objavil zapis in fotografije o narodnem parku Monti Sibillini v Apeninih, bi bil naš letošnji dopust bistveno drugačen. Tako pa sem skoraj 12 let doma lobiral za vsaj krajši obisk tega območja v Apeninih, ki ga nekateri imenujejo kar Evropski Tibet. Dvakrat smo bili že skoraj tam, pa je vedno prišlo nekaj vmes. Enkrat sneg, drugič potres. Narava terja prilagajanje. In smo se prilagajali do letošnjega junija, ko je bila abstinenca prehuda. Na dolgi poti do tja smo se ustavili v San Marinu in si popoldne vzeli čas za ogled tega Unescovega čudeža nad prepadno skalo, sicer najmanjše in najstarejše republike na svetu. Legenda, mogoče pa tudi resnična pripoved pravi, da je dolgih nekaj stoletij nazaj Marin iz otoka Rab zapustil ta sicer prav simpatičen otok, se odpravil v Marche (pokrajina v Italiji) ter tam ustanovil svojo državo San Marino. Pa pravijo predvsem mladi ljudje, da je zgodovina nezanimiva.

Mesta mi na splošno niso najbolj priljubljeni kraji. A San Marino je majhen, obvladljiv in nadvse simpatičen. Obzidje, stražni stolpi, izjemna arhitektura, ozke ulice in strašni razgledi niso kar tako. Midva sva ga sama pred leti že obiskala in uživala (link na prejšnji obisk). In če grem jaz dvakrat na ogled istega mesta, potem je za verjeti, da je vredno obiska. Pa šoping tudi ni slab.

Za tiste, ki potujete z avtodomi še informacija, da je pod mestom veliko peščeno parkirišče, ki je urejeno tudi kot PZA (postajališče za avtodome). Mogoče je natočiti svežo vodo ter izprazniti sivo. Pa tudi WC-ji so sicer stari, a čisto spodobni.