Oman – 5. del – geologija

Poleg družinskega potovanja sem imel v Omanu tudi geološko ekskurzijo. Sploh ni besed, ki bi opisale navdušenje nad pokrajino, kjer skorajda ni prsti in gozda. Kar zagotavlja, da so vse kamnine razgaljene, kot odprta knjiga. Plast za plastjo, tisočletja in milijoni nanizani kot rezine torte.

Skorajda celotno Hadsko gorovje na SV dela Omana sestavljajo sedimentne kamnine, apnenci, peščenjaki, glinavci, … Zaradi vetra in vročine je preperevanje bistveno drugačno, kot pri nas, oblike posebne in zanimive.

Kjer je apnenec je tudi kras. Udornice, podrte jame, kapniki, …

DCIM100GOPROGOPR3077.JPG

Soteske (omansko Wadi), v katere so se vrezale reke, so neverjetno estetske, z navpičnimi stenami in številnimi površinskimi kraškimi oblikami.

Geomorfološke oblike, ki povzroča vodna in druga erozija, so kot iz učbenika. Npr. razpadanje apnenčevih plasti na kocke ali pa suhe struge nekdanjih potokov, rek.

Posebna zgodba je kanjon Wadi Nakhr, Grand Canyon Omana. Čudovit ambient, del soteske je dostopen prek impozantne poti, t.i. Balcony walk. Itak smo jo pohodili 🙂

Potem pa so tu še puščave, bela, navadna, cimetova, črna, … Vse na kupu. Geodiverziteta na steroidih.

Pa slana jezera, mokrišča, obalni relief, …

Tu pa tam pa še kakšen naravni termalni izvir, z vodo temperature 50 stopinj.

Oman – 4. del – ljudje

Preden si človek dovoli soditi o ljudeh, njihovi kulturi, zgodovini, veri, običajih, navadah, obnašanju, … je dobro, da jih najprej spozna. Od blizu, na 4 oči, prek pogovora, dogovora, zaupanja, izkušenj. In ne prek TV, radia, časopisa, www, družbenih omrežij in drugih (ne)cenzuriranih medijev. Na kratko, ampak zelo na kratko nam je bilo dano, da smo lahko nos vtaknili v dušo omanskih ljudi in njihove kulture. Hvaležni za to.

Oman je muslimanska država. Če ne drugače, to že na daleč vidiš, ko namesto cerkva povsod rastejo mošeje.

Omanci so ibaditski muslimani. Ta veja je med najstarejšimi, njena značilnost pa je strpnost, zmernost, sprejemljivost drugačnosti, skromnost, poudarek na skupnosti, … In vse to še kako čutiš, na vsakem koraku.

Omancev je med 4 in 5 milijoni. Več kot pol je priseljencev iz Indije, Pakistana, Bangladeša. Gostoljubnost, mirnost, spoštljivost. Pristna, ne narejena. Balzam.

V Muškatu (glavnem mestu) si je dobro vzeti čas in obiskati krasno Sultan Qaboos Grand mošejo. Noro.

Pravokotne, kockaste, večinoma bele hiše, z obveznim rezervoarjem za vodo na strehi in obzidjem. Preprosto, učinkovito. V goratem delu so hiše strnjene, nagnetene na kupu, drugje raztresene na velikem območju. Nenavadni kontrasti, gorska puščava, vasi in palme.

Z Naserjem sva se spoznala na ulici pred tržnico. Kratek klepet in že smo bili povabljeni k njemu domov. Hvala.

Tipična malica pred uživanjem kave. Sadje in datlji, potem pa kava s kardemonom. Kavo piješ iz majhne skodelice, ki jo naliva gostitelj. Naliva jo toliko časa, dokler ne potreseš s skodelico. Nalivanje vedno poteka z desne strani.

Omanci na glavi nosijo kummo – okrogel, vezen klobuk, pogosto barvno ali geometrično vzorčan. Imajo različne za različne priložnosti. Naser se je ravno vrnil s pogreba, zato je nosil posebno kummo. Nosijo pa tudi massar – turban iz tanke tkanine. Ženske nosijo rute ali šal (hijab).

Če po čem, so Omanci znani po datljih. Pa po bogato založenem morju.

V Nizwi smo si ogledali tradicionalno tržnico, kjer prodajajo in kupujejo živino. Vsak petek zjutraj je v okviru tržnice poseben del, kjer se odvija živinorejska tržnica – lokalni kmetje pridejo prodajat koze, ovce in druge živali. Živino vodijo v krogu prodajalci, kupci pa sedijo v sredini. Kupuje in prodaja se vse, kar ima dve ali štiri noge, perje, krila, rep, luske, …

Všeč mi je, da se o modi, oblačilih, trendih, … ne razpravlja in ne obremenjuje. Kaj šele, da bi bili odvisni od uvoza, Amazona, Bestsecret-a, … Oblačila so definirana in basta. Tradicionalno oblačilo moških se imenuje dišdaša.

Oman – 3.del – prevoz

V večjem delu Omana je cestna infrastruktura nadpovprečno dobra in super vzdrževana. Zato za klasično turistično potovanje povsem zadostuje normalen avto. Za obisk puščave, goratega dela države, sotesk in dostopov do obale pa je bolje najeti dobro terensko vozilo.

Ponudbe in izbire je veliko. Mi smo se raje kot za lepoto odločili za funkcionalnost, robustnost in moč. Pajero je klasičen terenec, ki ima vse, kar potrebuješ, 4×4 pogon, zaporo diferenciala, reduktor, močan motor. Obnesel se je več kot odlično. In to v kakšnem okolju!!! Še zdaj, ko gledam fotografije, težko verjamem, da smo vse to doživeli v živo.

Ne nekaterih delih Omana zaradi strmih cest preverjajo, če ima avto 4×4 pogon in te v nasprotnem primeru ne spuščajo v območje. Tudi po spletu krožijo vse sorte informacije o tem, kako strme, nevarne in oh in sploh ceste so v goratem delu Omana. Za povprečnega slovenskega voznika, ki tu pa tam zavije tudi na kakšen strm makedam, so ti zapisi in realnost Omanskih cest nekaj, česar se nima nihče za bati. Prav nikjer se nismo počutili ogrožene oz. da bi bila varnost na meji tveganja.

Za moje znanje je bila največji izziv puščava. V pesku se res ne znajdem in si nisem dovolil tveganja. Ker pa smo bili v paru, smo si vseeno dovolili par voženj po sipinah in vsaj malenkost okusili privlačnost vožnje po puščavi. Smo se pa vseeno dvakrat zakopali. A smo s skupnimi močmi (spuščanje pritiska v gumah, vrv, lopata) rešili problem brez dodatne pomoči.

Še enkrat smo se zakopali tudi na presahnjenem slanem jezeru, kjer je bila težava blato in ne pesek. Tisto je bil kar izziv, a smo ga tudi uspeli rešiti z ostanki desk, ki smo jih našli v bližini in so jih uporabljali nesrečno zakopani predhodniki 🙂 V tej obsežni slani puščavi me je bilo edinokrat malenkost strah, ker smo se vračali že ponoči in je bilo težko videti dele slanega jezera, ki so bili bolj mehki in bi se lahko zakopali. Kar zanimiva izkušnja.

Z zavarovanjem vred nas je najem avta stal slabih 80€/dan. Cena bencina je 0,5/liter. Za to, kar ti terenski avto v Omanu omogoča, je to resnično ugodno. Priporočam.

Oman – 2.del – kampiranje

V Omanu je konec oktobra in v začetku novembra že na obzorju zima. To sicer pomeni, da so čez dan temperature do 35, ponoči 25 stopinj. Decembra in januarja potem temperature padejo na nekje 25 čez dan. Prijetna zima. Slaba stran zime je, da takrat ni sadja, dobra pa, da lahko udobno in kjerkoli kampiraš. Ena od stvari, ki nas je ob načrtovanju potovanja pri Omanu takoj pritegnila je dejstvo, da je možno skoraj povsod postaviti šotor in prespati. Tudi domačini to zelo radi počnejo. Ker je Oman kar velik, praznega, neposeljenega prostora pa ogromno, kampiranje res ni problem.

Za potovanja v paru so danes na voljo strešni šotori, ki zadevo še bistveno bolj poenostavijo, zato smo bili spet bolj kot ne izjema s klasičnimi šotori. Šotore smo prinesli od doma, saj imamo opremo, ki jo tudi sicer uporabljamo za kampiranje, ko kolesarimo, hodimo ali bivamo v kampih in drugje v naravi. Vsi trije otroci so tudi taborniki, tako da nam je vsem skupaj bivanje v šotorih ne samo sprejemljivo, ampak tudi prijetno in po izbiri daleč na prvem mestu. Celokupen vpliv na okolje pa bistveno manjši, kot bivanje v hotelih.

Največji plus bivanja v šotorih v državi, kot je Oman je dejstvo, da lahko res od blizu spoznaš in doživiš pokrajino. Od različnih vrst puščav, morskih obal, kamnitih pustinj, planot in sotesk. Ob tem pa bivaš pod nešteto zvezdami.

Svetli del dneva se hitro zaključi, ob šesti uri je že tema. Ker smo želeli izkoristiti dan do konca, smo potem vedno hiteli iskati primeren prostor za postavitev štirih šotorov nekje vsaj ob mraku, dostikrat pa nas je noč prehitela. Ker so otroci že mali odrasli, je bila postavitev šotorov hitra, sočasno se je na bencinskih kuhalnikih že kuhala preprosta večerja. Smeh, polnjenje želodčkov, analiza dneva, plani za jutri, sanjarjenje, razmišljanje, hrepenenje in ob 20.00 ali 21.00 v mižule, pod flike.

Jutra so se začela zgodaj, med 6.00 in 7.00. Zajtrk, tu pa tam jutranje kopanje, pospravljanje šotorov, raziskovanje okolice, in spet naprej. Kampiranje največkrat omogoča, da si že zjutraj tam, kjer hočeš biti in dan takoj začneš s spoznavanjem okolice. Ko drugi še spijo v neposredni bližini, si že na vrhu sipine. Neprecenljivo.

Jutra so bila nasploh zanimiva. Pastirica je zjutraj na pašo gnala koze, drugi dan so jutro popestrili ribiči, ki so imeli prav zanimiv način ribolova, naslednjič so nam mahali otroci, ki so navsezgodaj hodili v šolo, spet drugič smo na samotni plaži opazovali želvice, ki so se prav tisti trenutek zvalile iz jajc in začele svojo pot proti morju.

Oman ni samo puščavska dežela, celo daleč od tega, je tudi zelo gorata, razgibana, pestra. In v razmaku 24 ur lahko spiš pri 25 stopinjah in potem pri 5 stopinjah. Eno noč smo prespali na višini 2200m, bilo je hladno, noč dolga, a vseeno so ostali lepi spomini.

Ker smo skupaj s prijatelji tako dobro funkcionirali in nam ni bilo težko vsak večer in jutro postavljati/pospravljati kamp opremo, smo kampirali tudi takrat, ko smo šli v mesto. V Nizwi smo našli krasen mini kamp v bližini glavne tržnice in starega mesta. Na ta način smo se izognili iskanju namestitve, kjer bi bili lahko skupaj, saj nas je bilo 9.

Če povzamem. V kolikor vam je kampiranje blizu, potem je Oman idealna destinacija. Ampak ne v maju ali poleti, ker je prevroče. V zimskem času pač. Prostori za kampiranje, narava, divjina, je naravnost neverjetna. Za to, da sicer resnično prostrana pokrajina ostane za vami taka, kot je bila pred vami, je vedno nujno, da za seboj ne puščate ničesar, potrebe pa kar se da pogosto opravljate na javnih straniščih, ki jih je zaradi nešteto mošej, ki nudijo osnovno infrastrukturo, več kot dovolj.

Občutek, da si večino potovanja zunaj, na zraku, tudi ponoči, je tako osvobajajoč, da je nalezljiv. Dodatna prednost je tudi ta, da zaradi odsotnosti infrastrukture nimaš nobenih dodatnih potreb, ni wifi-ja, televizije, radija, … Pogovor, druženje, preprosto preživljanje prostega časa. Nekaj, kar je danes tako redkega, da vam marsikje tak odklop že zaračunajo.

Oman – 1.del – šotorka

Če si ali pa če si bil tabornik, potem šotorko poznaš. Nujna oprema, kot lopar za tenisača, žoga za nogometaša. Šotorka je bila naša osnovna, skorajda najpomembnejša oprema za 14 dnevno potovanje v Oman, državo, ki nam bo za vedno globoko ostala v spominu.

Stol, miza, jedilnica, ležalnik, podloga, po teži in velikosti pa nadloga. Neprecenljiv kos opreme!

Kranjski taborniki so nam prijazno posodili dve, prijatelji so vzeli še eno in vse ostalo je zgodovina. Šotorke so nam omogočile, da smo Oman doživeli na najbolj preprost, surov in neizmerljivo čudovit način.

Razen prvega in zadnjega dne smo skupaj z družinskimi prijatelji preživeli v fantastični divjini Omanske pokrajine, ki je na videz pusta in nezanimiva, od blizu pa raznolika, geološko pestra, v morju pa še brez pretiravanja nadpovprečno bioraznolika.

Šotorka je najbolj trpežen kos opreme, kar jih poznam, ne glede na vso goretex novodobijo. Strkaš jo in je kot nova. Poliješ jo in se posuši, še predno popiješ kavo, tisto omansko, s kardemonom.

Zlahka sprejme 5 otrok, druženje je zagotovljeno. Nujna je v puščavi, da opremo čim manj izpostavljaš pesku. Deluje na vlagi, udobna pa ni. Udobje imamo itak doma. Preveč.

Light and fast popotniški kos opreme. V treh gibih jo zložiš, z enim gibom je razprta in kuhinja, jedilnica ter dnevna soba je pripravljena.

Poleg šotorke je dobro imeti s seboj še cca 5m štrika, prusika, karkoli podobnega vrvi. Za sušenje mokrih cunj. Če si vsaj malo iznajdljiv, potem se vsak dan v Omanu kopaš, pa četudi si v hribih.

Sreča ni v stvareh, razen v šotorki 🙂

Naslednjič je potreben le malce bolj poglobljen razmislek ali bi namesto treh raje vzeli samo dve.