Pelješac

Večino življenja oddih skušam iskati tam, kjer razvoj sodobne civilizacije še ni pretirano uničil naravnega reliefa, biodiverzitete in umirjene vtkanosti ustvarjene krajine. Slovenci imamo zaradi svoje lege izjemno srečo, da lahko z relativno kratkimi premiki poleg svojih lepot doživimo raznolikost morske obale, Alp, Dinaridov, Apeninov, Panonske nižine in še kaj.

V vlogi turista se je dobro zavedati, da naš obisk ni samo pozitiven. Zato naše, družinske vplive skušamo zminimalizirati, osnovno vodilo pa je skromnost. Ob tem se zavedamo, da je za takšno svobodo v zameno potrebno prispevati delež za lokalno prebivalstvo. Kar je dandanes težko, ker niti ne veš, če gre ta prispevek v roke le teh. Zato so mi še bolj všeč kraji, kjer sadje in zelenjavo še vedno lahko kupiš direktno od domačina, pa ribe, kruh.

Kampiranje je zame prvenstveno pomembno zaradi dejstva, da lahko večino časa preživimo zunaj. Kar je kontrast od doma in bistvo dopusta. In ker imam rad občutek, da s kampiranjem ne povzročam bistvenih sprememb v prostoru. Najlepše se torej počutim v kampih, kjer ob mojem odhodu ostane le poležana trava, včasih tudi to ne. Ne potrebujem klimatiziranih prostorov, svojega stranišča, večkratno dnevno tuširanje, betonirano plažo, …

Kampi so se žal spremenili v skoraj apartmajska naselja in mi postajajo tuji. Ampak se borimo. Še vedno najdemo kakšnega z 20-timi parcelami, kjer novembra mimoidoči sploh ne ve, da je tam poleti kamp. Navdušujoče, navdihujoče, osvobajajoče.

Žal mi je, da nove generacije ne bodo mogle doživeti morja, kot bi si ga zaslužil vsak otrok. Pristnega, naravnega, divjega. Ustvarjamo svet, kjer se niti spotakniti ne moreš več, skoraj ne bo treba več dvigniti nog, prestopiti oviro, se vsaj malo potruditi. Zgnili bomo v lenobi na eni strani in se iztrošili v adrenalinskih podvigih na drugi. Vmes pa nas je nekaj takih, ki smo zaradi svoje normalnosti nekje pozabljeni, včasih odrinjeni, ali pa ožigosani kot hipiji (čeprav si tega ne želimo).

Tam, kjer človek stopi korak nazaj in ne pretirava, tam je še mogoče v Jadranu srečati želvo in plavati z njo. Za nas izjemno doživetje, za želvo pa ključni življenjski prostor, ki ga je treba ohraniti.

Lepo je, če je preprosto. Morsko, slano, neurbano, zbrano, dišeče, vetrovno, spokojno, raznoliko, gibalno in doživeto. Thx Pelješac.

Dolenjska in Bela krajina

Končno nama je po dolgih letih spet uspelo narediti dva lepa kolesarska kroga po Dolenjski in Beli krajini.

Za Gorenjce je poleg odsotnosti hribov obisk teh dveh destinacij skrajno nenavaden iz še enega razloga. Sredi poletne sezone si na cestah skoraj sam. Pa tudi na posameznih bolj turističnih točkah je obisk takšen, kot bi si ga kdaj želel tudi na SZ Slovenije. Umirjen. Joj, kakšen balzam.

Špik hude police

Letošnji junijski dopust smo zaključili, kot se za pravo slovensko družino spodobi. V hribih. V Zahodnih Julijcih. Nad planino Pecol se dviga blažja stran mogočnega Montaža z njegovimi prijatelji. Izbrali smo si klasično turo, Špik hude police. Izkazalo se je, da so police res še kako hude.

Ambient planine Pecol in Kaninskega pogorja na drugi strani doline Reklanice je naravnost izjemen. Ko se dviguješ s planine proti cilju ti pogled neprestano šviga nazaj, zmajuješ z glavo in vzdihuješ. Do koče Giacomo di Brazza so pašniki tvoj sopotnik, krave in pastirji njihovi negovalci, ptiči pa njihov orkester. Strm začetek preide v zložno nekdanjo vojaško mulatjero in hitro si med skalami. Debele plasti apnenca so zložene ena na drugo, kot na torti, skoraj povsem vodoravno. Na njih pa ponosno korakajo kozorogi. Sama mladina, otroci in mame, očetov pa tisti dan nikjer.

Navdušeni nad možnostjo vpogleda v svet teh krasnih gorskih koz, čebljamo in uživamo v res zgodnjem jutru. Gaja in Nejc se oddaljita za kakih 50m in na razmeroma odprtem pobočju nad potjo eden od kozorogov sproži kamniti plaz. Konkretna kanonada za rokometno žogo velikih kosov kamenja začne z veliko hitrostjo brzdti naravnost nad Gajo in Nejca. Glasno jih opozorim naj najdeta kritje, Nejc uspe skočiti pod veliko plast apnenca, Gaja pa si na odprtem skuša najti kritje ob travni ruši in se zaščiti pred najhujšim. Čelade imamo, a ob morebitnem trku dvomim, da bi pomagale. V nekaj sekundah je vsega konec, srečno se kanonada konča za vse nas. A bilo je strašno blizu, meter, morda manj ali več. Srhljivo.

Gremo naprej in celotno pot debatiramo o dogodku in predvsem o tem, kako reagirati, če se zadeva ponovi. Malenkost manj sproščeni prvi tisti dan dosežemo vrh in občudujemo divjo okolico. Čudovito.

Po tem dnevu mi verjetno ne bo nikoli več potrebno prepričevati otrok, da naj nosijo čelado. Hribi (neživi in živi del) so nepredvidljivi, to jih dela posebne, zanimive, divje in nevarne. A zato privlačne.

Kokra

V splošnem se stanje površinskih tekočih voda slabša, so pa tudi pozitivne spremembe. Kokre se iz otroštva spomnim kot umazane reke, brez življenja. Danes je drugače.

Čista, lepa na oko, prijazna za kopanje. Ob vročih dneh je naš stalni sopotnik.

Glede čistosti nisem subjektiven. V zadnjih letih v plitvi vodi ob prodiščih vedno najdemo posebno vrsto rečne ribe, in siver kaplja. Ta riba nima plavalnega mehurja, zato večino časa preživi na dnu, v mirovanju. Njegova prisotnost pa je znak za čistost reke.

Če bi poleg umazane industrije uspeli regulirati še pretiran vnos dušika na kmetijske površine, potem bi lahko večini vodotokov v bližini Kranja vrnili njihov prvotni sijaj in živež. Tako pa je marsikateri manjši potok samo malo lepši kanalizacijski kanal.

Srilanka 2024

Čeprav se veliko in pogosto potepamo naokoli, pa je bilo potovanje na Srilanko naše prvo družinsko potovanje v oddaljene kraje, torej z letalom. Nekako sva presodila, da prezgodaj z otroci ni smiselno potovati daleč, saj jim doživetja pogosto ne ostanejo v spominu, hkrati pa kot družina ne bi mogli okusiti pravega načina popotništva. Zdaj so dovolj stari, da bodo izkušnjo lahko za vedno nosili v sebi ter da smo se iz popolnoma drugačne kulture, družbe, načina življenja in naravnih danosti vsi skupaj veliko koristnega naučili.

Srilanka je obvladljiv tropski otok, velikosti za cca 4 Slovenije in je območje, ki je na svetovni ravni med najbolj biotsko pestrimi. Ima kar 24 narodnih parkov in še številna druga zavarovana območja, v osrednjem delu je gorata (najvišji vrh čez 2500 m.n.v.), ima bogato zgodovino, kulturno je raznolika (večinoma prevladuje budizem in z njim povezani templji, svetišča; S in V del je hindujski), za potovanje pa enostavna, saj je veliko javnih prevozov (avtobus, vlak) in taxi voznikov. Na krajših razdaljah pa je najpreprostejše uporabiti tuktuk ali pa najeti skuter, tudi kolo.

Sam sem pri pričakovanjih in pri pripravi okvirnega plana za potovanje raje nekoliko zadržan in previden, ker mi je že dalj časa jasno, da tistega, kar vidiš na spletu ali v okviru reklamnih in agencijskih sporočil, ni mogoče doživeti v živo. Skratka, če potujete zaradi lepih fotk in nekih izjemnih ambientov, ki vas nagovarjajo na spletu, še posebej v obliki dronovskih posnetkov, potem boste vedno in 100% razočarani. Za potovanje je po mojem mnenju potrebno imeti druge razloge. Midva z Bojano sva se vedno držala zlatega recepta, da potujeva zaradi spoznavanja ljudi (domačinov), njihove kulture, načina življenja, zaradi doživljanja lepe narave ter zaradi spoznavanja lokalne kulinarike. To troje je esenca, če je pa še kaj zraven, potem toliko bolje. Mesta, zabave, hoteli, resorti, instagram spoti, … naju ne zanimajo. Tudi otroci so se tega z leti priučili in imajo podobne interese.

Mogoče sva si potihem (tu pa tam tudi na glas) želela drugače, ampak spet sva si začrtala le okviren plan ter rezervacijo prvih dveh dni nočitev. Od tam naprej pa bomo po občutku in glede na to, kam nas bo tisti trenutek potegnilo. Nekako si ne predstavljava, da bi imeli celotno traso in dneve splanirane do potankosti. In spet se je izkazalo, da izven okvirjev najbolje funkcioniramo in da se na ta način zgodijo lepe stvari. Čeprav je tu pa tam stresno.

Potovali smo na različne načine. Za daljše relacije smo si najeli šoferja, saj 200km dolga pot lahko traja tudi 7 ur, z avtobusi pa tudi več. Na ta način smo prihranili na času, pa še bolj sveži smo bili. Dvakrat smo dolge ture naredili z vlakom, pri čemer je eden od njih iztiril, pa jim ga je v 3 urah uspelo spraviti nazaj na tire. Parkrat smo uporabili njihove nališpane avtobuse, ki so z naskokom njihovo najnevarnejše prevozno sredstvo. So pa daleč najcenejši. Krajše razdalje smo delali s tuktuki. V začetku me je sicer skrbelo, kako bo to fukncioniralo, saj nas je 5, ampak je bilo hitro jasno, da ni nobenih težav za njihove voznike, da so nas redno pobasali v en tuktuk. Doživeli smo celo, da se nas je vseh 5, z vso prtljago (7 nahrbtnikov, od tega 4 večji) eden od voznikov skrpal v en tuktuk. To je bil tak šok, da sem tudi fotografirati pozabil. Pri najemu šoferjev smo imeli že v prvem poskusu izjemno srečo, da smo se spoznali s čudovitim fantom, s katerim smo se ujeli in kasneje preživeli še 4 krasne dni. Prek njega smo lahko dobili dober vpogled v življenje, navade, vsakodnevno rutino, pričakovanja, … domačinov. Tovrstne izkušnje so neprecenljive.

Načrtno smo spali v manjših nastanitvah, ki so jih upravljali domačini, večinoma so bile to sobe v njihovih hišah. Tudi na ta način smo imeli veliko stika z ljudmi. Brez izjeme so bili povsod res nadpovprečno prijazni, ustrežljivi in hvaležni, pa tudi zanesljivi. Vsak dogovor je veljal, ob vsaki dogovorjeni uri so bili točni. Res neverjetna izkušnja. Pogosto smo v nastanitvah tudi vsaj zajtrkovali, včasih jedli tudi kosilo ali večerje. Nad hrano smo bili od prvega dne naprej vsi navdušeni. Resnično smo dobro in veliko jedli. Prevladuje sicer riž in curry, pa jajca, okusna zelenjava, sadje, ribe, kottu, rotti, … Vsak dan smo vsaj enkrat pili njihove sveže stisnjene sadne sokove. Čudovito.

Resnični utrip Srilanke se dogaja na ulicah majhnih mest. Tam je res vse na kupu, od trgovin, storitev, prodaje blaga, zelenjave, sadja, družabnega življenja, športa, … Vse na majhnem mestu. Radi imajo glasbo, kriket, dobro hrano. In veliko smeha. Na ozkih cestah in ulicah so naenkrat pešci, kolesarji, številni motoristi, pa tuktuki, nekaj avtomobilov, tovornjaki in seveda hrupni avtobusi. Vse funkcionira na način močnejšega in hitrejšega. Vozijo sicer počasi, a redno v škarjice. Pa se nekako vedno vse izzide. Za naš urejen zahodni svet skrajno nenavadno, za njihov svet popolnoma normalno. Varnost in odgovornost ima na Srilanki popolnoma drugačne dimenzije.

Otok je resnično raznolik in je veliko za videti. Mi smo ga v treh tednih le okusili, pa vendar. Najbolj preseniti število in različnost živalskega sveta, saj že ob zajtrku opazuješ opice, gekone, kuščarje, veverice, … Sloni, krokodili, tisoče vrst ptic, kače, varani, veliki netopirji, morski psi, želve, … Pravi živalski vrt brez ograje. Presenetijo tudi popolnoma drugačni zvoki oglašanja živali, ki pa kmalu postanejo prijetni in se jih hitro navadiš.

Od leta 2022 se je za nekajkrat podražila vstopnina za narodne parke, pri čemer so vstopnice za odraslo osebo tudi med 40 in 60€. To za 5-člansko družino, kjer se po starosti šteje, da smo 4 odrasli in en otrok, znese za enkraten obisk nepredstavljivih slabih 200€. Pri tovrstnih obiskih smo bili zato malce zadržani in smo tu pa tam raje poslušali nasvet kakšnega domačina, ki nam je za verjetno še manj obremenjajočo izkušnjo (številni narodni park so obremenjeni z velikim številom jeep vozil, kar zmanjšuje izkušnjo) zaračunal nekajkrat manj. Nasploh je bila ena izmed manj prijetnih izkušenj ravno ta, da prav povsod turistu zaračunajo, tudi za kakšen čisto navaden razgled iz hriba. Še bolj preseneti dejstvo, da je prav povsod cena za turista cca 10x višja od cene za domačine. Kar je sicer glede na njihov standard razumljivo. Upam vsaj, da bo zbrani denar iz vstopnin namenjen boljšemu varovanju in upravljanju zavarovanih območij ter da se bo izkušnja obiskovalcev izboljšala.

Mogoče še par besed o terminu potovanja na Srilanko. Izbrali smo drugo polovico junija in prvi teden julija. Ta termin se šteje kot turistični off season, predvsem zaradi dejstva, da je na JZ delu otoka še vedno monsun. Ta del otoka je turistično najbolj razvit, nam pa najmanj zanimiv, zato smo traso poti nekoliko prilagodili, da smo se izognili tej regiji. Sezona na Srilanki je predvsem avgusta, pa potem novembra, decembra in vse do marca. In res je bil pravi off season, pogosto smo bili namreč v restavracijah edini gostje, pa tudi v nastanitvah, na sploh pa je bilo resnično malo turizma. Bistveno več, kot zahodnih turistov, je bilo domačih. Vreme pa super, ne prevroče, okrog 30 stopinj, dežja pa tudi le toliko, da smo za resnično edini celodnevni deževni dan načrtovali daljši transfer, še dva klasična monsunska dneva pa obiske in oglede prilagodili tako, da nas kakšna ploha ni niti slučajno zmotila.

Backpack potovanje z veliko družino ni najbolj enostavna stvar v življenju, je pa seveda zato toliko bolj zadovoljujoča, še posebej, ko vidiš tri nasmejane otroke, ki v treh tednih niso pogrešali svojih telefonov, doživeli pa so povsem drug svet, na podlagi katerega so lahko spoznali, v kakšnem splošnem raju živijo. In da na tem svetu nimamo vsi enakih možnosti. Ter da je možno biti vesel in zadovoljen tudi z veliko manj, kot imamo mi. Bomo videli, kaj jim bo koristnega ostalo od te 21 dnevne izkušnje.

Še nekaj se je bistveno spremenilo od let, ko sva potovala še sama. Skorajda nemogoče je navezovati stike z ostalimi popotniki, kar je bilo včasih skorajda pravilo ali nekaj, kar je bilo ena od lepših stvari na potovanjih. Po novem te skorajda nihče ne pozdravi, vsi se pogovarjajo s telefoni, v nastanitvah se ljudje zadržujejo v sobah in ne v skupnih prostorih. Mogoče delam krivico in se med mladimi druženja dogajajo, ampak verjetno se prav zelo ne motim.

Naša pot in ogledi: Colombo – Habarana – Dambulla (budistični cave tample, zelenjavna tržnica, spice garden) – Sigiriya (Pidurangula tample and rock) – Hurullu Eco park (safari, sloni) – Polonnaruwa (starodavno mesto, templji, muzej, …) – Trincomalle – Nilaveli beach – Pigeon islands National Park (snorklanje, morski psi, koralni greben, želve) – Arugam bay (surfanje, Elephant rock, Peanut beach, Pottuwil lagoon safari – krokodili, orli, ptiči, …) – Ella (Little Adams peak, 9 arches bridge, Ella rock) – Haputale (Bambarakanda falls, Kalupahana river, Allien rock, Pahanthudawa waterfall, Surathali Ella falls) – Kandy (tovarna čaja, domača obrt rezbarjenja, ajurvedska masaža, ogled jezera, budistični tempelj nad mestom, tovarna dragih kamnov, tradicionalni plesi) – Nuwaraeliya (celodnevni pohod, Singel tree, vasice okoli mesta, najvišja vas na Srilanki, mesto, okrog jezera) – Tangalle (ribja tržnica, turtle watch Rekawa – ogled želv, ki ležejo jajca, …) – Hiriketiya beach (hranjenje želv, Blue island, …) – Wligama (kačja farma, farma želv) – Madu Ganga (jezero, izlet s čolnom, mangrove, izdelava cimeta, majni krokodili, ribja masaža stopal) – Negombo