Sramežljiva luna in ponosni Jalovec v jutranji pobarvanki. Zate, zame, za vse.
.
Moja fotka, ampak ni samo moja. Je tudi od podjetja Fuji, pa od Adobe, pa od HP, pa od Jureta in Jožeta, ki sta mi povedala zakaj in kako, pa od Googla, pa seveda od narave same.
.
Bi si želel več zavedanja in manj egoizma.
.
Share and care!
Za tole objavo sem večkrat premleval ali naj jo sploh umestim na svoj blog ali ne. Na koncu je bilo vseeno v razstavo z naslovom “Večna sprememba ujeta v fotografski objektiv”, o kateri pišem, vloženo toliko osebnega in zasebnega truda in časa, da je prav, da dobi mesto tudi tukaj. Na sploh se moje delo na parku pogosto prepleta tudi z mojim zasebnim življenjem, kar ni nič nenavadnega, saj gre za prav posebno naravo dela, pa čeprav gre za javno službo. Uredništvo razstave ob 40. obletnici narodnega parka je moje doslej naboj obsežno in najbolj zahtevno uredniško delo. In čeprav se verjetno večini zdi tako delo nekaj najbolj zaželjenega, prijetnega, lepega, … pa je prav, da na kratko omenim tudi stiske, ki sem jih doživljal ob urednikovanju. Ob takih projektih, ki so sicer načeloma povsem službeni je največja stiska ta, da ti ob prevzemu odgovornosti za izvedbo projekta in s tem tudi ogromne količine delovnih ur v ničemer ne zmanjša vse redne naloge, od katerih je večina vezana na roke. To je zame pomenilo izreden pritisk, ki si ga nisem niti predstavljal. Razstava je morala biti narejena do roka, istočasno pa tudi vse moje delovne obveznosti. S tem, da ni šlo za tip razstave, kjer vse teče gladko in samo izbereš najlepše fotografije. Ne! Šlo je sicer za krasno idejo, realizacija pa je bila skrajno negotova. Šlo je za sodelovanje s 14 fotografi, šlo je za številne večere, preživete ob računalniku in obdelovanju skeniranih črnobelih fotografij, ki so bile v resnično slabem stanju. Šlo je stalno prilagajanje, izbiranje, odbiranje, primerjavo. Na koncu pa še za pripravo spletne strani, pomoč pri oblikovanju, pripravi vsebine, pripravi na strokovna vodenja, … Bil sem v neprestanem stresu, ki sem si ga naložil s pričakovanji in negotovostjo, kako bo razstava izpadla. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem stopil na začetek Jakopičevega sprehajališča v Tivoliju in se mi je odprl pogled na ravnokar postavljeno razstavo. Prelep pogled je bil to in lahko samozavestno trdim, da je razstava enostavno čudovita. Nanjo sem ponosen, hvaležen pa vsem sodelujočim fotografom in vsem sodelavkam, ki so mi pri vseh tegobah pomagale.
Fotografije z razstave: Mojca Pintar
O razstavi sem zapisal:
Spremembe so stalnica v življenju. Spremljanje sprememb v naravni in kulturni krajini pa je ena od pomembnih nalog upravljanja zavarovanega območja Triglavskega narodnega parka. Poleg znanstvenih in raziskovalnih metod igra pri analiziranju sprememb v naravi in kulturni krajini fotografija veliko vlogo. Pri tem ni pomembna le dokumentarna fotografija, ampak je mogoče spremembe opazovati tudi prek ustvarjalne gorniške fotografije, ki je svoj prostor zaradi navdihujočih lepot in raznolikosti Julijskih Alp našla tudi na širšem območju Triglavskega narodnega parka.
Spremembe so očitne (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)
Vsak vedoželjen fotograf, ki se ukvarja z gorniško fotografijo, še posebej na območju Julijskih Alp in se pusti vsaj malo podučiti o zgodovini fotografskega ustvarjanja, se slej ko prej sreča in spozna s Čopovim fotografskim opusom. Ob tem nihče ne ostane ravnodušen. In čeprav gre tehnično za fotografske presežke, pa vseeno iz njih žari domačnost, bližina, duša območja, ki ga je Jaka Čop zajel na fotografijo. V sicer divji, včasih pusti, sivi svet gora Julijskih Alp prinašajo življenje, ljudi, naselja, planine, gozdove, reke. Torej vse tisto, kar daje posebnost in izjemno lepoto temu območju.
O Čopovi fotografski zapuščini je prijatelj Jure (moj fotografski mentor) dejal: “Jaka je bil arhivar Julijskih Alp, mi pa samo mal škljocamo.”
Mojca Odar, tudi odlična fotografinja iz Bohinja, pa je zapisala: “Čopova stojišča in pogledi so res posebni. Kot bi drona imel :)”
Čopov način fotografiranja ter njegovo osebnost so mi skozi leta približali sodelavci in prijatelji Joža Mihelič, Luka Markež in Borut Peršolja. Vsi trije odlični fotografi, ki na gorski svet, življenje v njem ter fotografsko ustvarjanje gledajo s podobnimi očmi, široko, povezovalno, z občutkom za estetiko. Vsi trije so Jaka osebno poznali, zato sem informacije dobil tako rekoč iz prve roke. In več informacij sem imel, več občudovanja in spoštovanja sem imel do Jakovih fotografij. Ob dobrem poznavanju današnje gorniške fotografije in številnih fotografov, s katerimi zadnja leta naš zavod tesno sodeluje pri ustvarjanju letnih koledarjev, lahko ugotovim, da je danes nemogoče najti fotografa, ki bi imel pokrita vsa geografska območja Julijskih Alp, vse ključne naravne in kulturne sestavine območja (gore, gozdove, reke, vasi, planine, jezera, živo naravo, ljudi, …) in v vseh letnih časih, kot jih ima Jaka Čop. Ob zavedanju, da je danes dostopnost Julijskih Alp bistveno lažja, da je fotografska tehnika in oprema skokovito napredovala, da je imel Jaka trdo koleno, … je njegova fotografska zapuščina res izjemna. Jaka je imel sicer eno bistveno prednost pred današnjimi fotografi. Motivov, v katerih se združuje urejena, obdelana, kmetijska krajina, polna krajinskih značilnosti, posebnosti in detajlov, z naravnim gorskim okoljem Julijskih Alp, je bilo v času njegovega ustvarjanja bistveno več kot danes.
Nekateri Čopovi posnetki iz arhiva so bili za namen razstave preveč uničeni (foto: Jaka Čop in Rožle Bregar)
Ob lanski 40. obletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku ter 60. letnici prvega zavarovanja dela območja Julijskih Alp kot narodni park je JZ TNP sprejel odločitev o realizaciji fotografske razstave na Jakopičevem razstavišču v parku Tivoli, na kateri je poleg izbora 39 fotografij poeta gorske fotografije Jaka Čopa (1911–2002) razstavljenih 39 sodobnih barvnih fotografij istih motivov. Pri razstavi je kot partner sodeloval Slovenski planinski muzej, ki deluje pod okriljem Gornjesavskega muzeja Jesenice in hrani fotografsko zapuščino Jake Čopa.
Tu pa tam kakšnega Čopovega posnetka ni bilo mogoče najti v arhivu, našel sem jih le v knjigah (foto: Jaka Čop in Miljko Lesjak)
Ideja o tovrstni razstavi ni nova, a zdelo se je, da je priložnost prava. Jaka Čop je namreč glavnino svojih črnobelih fotografij ustvaril ravno približno 40 do 60 let nazaj. S primerjavo fotografij se želi prikazati spremembe v naravni in kulturni krajini, spremembe pri razvoju fotografskega ustvarjanja, ob tem pa poudariti izjemnost Čopovih fotografij ter vseh sodelujočih fotografov.
Kot uredniku razstave se mi je prvotna idilična predstava o razstavi razblinila že ob izbiranju 40 Čopovih fotografij, kolikor jih je na voljo na razstavnem prostoru v Jakopičevem razstavišču. Kako izbrati fotografije, da bo zajeto celotno območje Triglavskega narodnega parka, da bodo prikazane vse pomembne značilnosti parka, ob tem pa bo moč videti spremembe v prostoru v približno pol stoletja? Kako nagovoriti kolege fotografe, da bodo pristopili k projektu? Ali pripraviti dokumentarno ali umetniško razstavo? Bo sploh možno danes fotografirati motive iz približno istih stojišč, kot jih je uporabil Jaka Čop? Na vsa vprašanja ni bilo mogoče takoj odgovoriti, odgovore sem dobival sproti.
Določene motive bi bilo mogoče zaradi zaraščenosti ponovno posneti le z uporabo drona, kar pa ni bil namen razstave (tovrsten primer iz Zadnje Trente; foto: Jaka Čop in Dan Briški)
Pri izboru fotografij je večji poudarek na motivih, na katerih je kulturna krajina, saj so spremembe v njej izrazitejše. Prvotni izbor je zajemal dvakrat več fotografij, kot jih je bilo potrebno za razstavo, kar se je izkazalo za ključno, saj vseh fotografij kasneje v Planinskem muzeju, ki hrani Čopovo zapuščino ni bilo mogoče najti ali pa je bila njihova kvaliteta preslaba za namen razstave. Zelo kmalu sem opustil tudi idejo, da bi bile sodobne fotografije posnete na popolnoma enak način, kot jih je naredil Jaka Čop. Zdelo se mi je namreč pomembno, da se fotografom prepusti svobodo umetniškega izražanja, saj vsak drugače vidi, dojema in zajema motive ter pri tem uporablja svoj način fotografskega izražanja. V izbor so zato prišle tudi številne fotografije, ki so bile posnete s strani fotografov že pred tem razstavnim projektom in so dokaz, da fotografi še danes uporabljajo iste motive, kot jih je Jaka.
Tudi posnetka zaledenelega Peričnika ni bilo mogoče najti v arhivu (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)
Jaka Čop je večino svojih črnobelih fotografij posnel na srednjeformatno kamero z uporabo standardnih in tele objektivov, medtem ko danes fotografi najpogosteje uporabljajo fotoaparate z manjšimi senzorji, med objektivi pa prevladuje uporaba širokokotnikov. Fotografije istih motivov so zato lahko zelo drugačne, a odražajo duh časa, fotografske tehnike in trenutnega pogleda na svet. Veliko motivov, zajetih na Čopovih fotografijah, danes ni mogoče posneti z istih stojišč. Največkrat je širše območje motiva popolnoma zaraščeno, pogosto nekdanjih objektov, ki so na Jakovi fotografiji, ni več ali pa so močno spremenjeni. Čeprav bi bilo z dokumentarnega stališča take posnetke zanimivo primerjati, pa jih za namen fotografske razstave ni mogoče postaviti ob bok Čopovim, saj nimajo skoraj nobene fotografske vrednosti.
Nekaterih fotografij za namen razstave ni mogoče uporabiti, ker nimajo nobene fotografske vrednosti, spremembe pa so očitne (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)
Zaraščenost okolice motivov je očitna (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)
Razstava prinaša nedvoumno sporočilo, območje Triglavskega narodnega parka je bilo in je še vedno izredno fotogenično. Kombinacija neokrnjenega gorskega okolja s tankočutno vpeto kulturno krajino, zaradi katere je v tem delu Slovenije nastal in obstal edini narodni park, je prostor in navdih za fotografsko ustvarjanje nekdanjih in novih generacij. Čeprav se kulturna krajina zaradi splošnih družbenih razmer vidno spreminja, pa je prav obstoj Triglavskega narodnega parka zagotovilo, da bo tudi v prihodnosti vpliv človeka na to območje uravnotežen, osrednje območje parka pa prepuščeno naravnim procesom in dolgoročni ohranitvi Zlatorogovega kraljestva.
Na fotografski razstavi s svojimi fotografijami poleg Jake Čopa sodelujejo:
Andy Aungthwin, Marjeta Albinini, Rožle Bregar, Dan Briški, Rok Eržen, Luka Esenko, Jošt Gantar, Katja Jemec, Stane Klemenc, Aleš Krivec, Gorazd Kutin, Miljko Lesjak, Boštjan Odar, Miro Podgoršek, Gregor Skoberne, Aleš Zdešar
Razstava je na ogled do 14.2.2022. Vse razstavljene fotografije pa si lahko ogledate tudi na posebni spletni strani TNP namenjeni razstavi.
Zadnja leta malo turno smučam. To pomeni zadnje desetletje. Ker je pač družina najprej, za turno smuko pa rabiš veliko časa. In potem me vedno, ko se zmenim za turo, ponesejo spomini in me hitro zanese pri načrtovanju primerne ture. In potem trpim. In se smilim samemu sebi. Toliko, da se mi še fotografirat ne da. To je znak za krizo.
Zadnja dva meseca pa me je uničila še bolečina v sedmem vratnem vretencu in v nanj pripete mišice. Vsak rotacijski gib, vsako dviganje bremena z eno roko je mučno, boleče in pekoče. Vseeno se zmenim z Edijem, da greva nad Pokljuko. Rad bi namreč poleg smuke preveril, če je kje kaj sledi divjega petelina ali ruševca. Ko se dvigujeva čez smučišče pod Viševnikom, opazim nenavadno veliko sledi. Verjetno je bil ruševec kar lepo aktiven.
Že po pol ure nisem prepričan, če bom danes sploh kam prišel. Gotof! Tudi Edo je nenavadno počasen, ampak pri njem sumim, da je počasen z razlogom, daje mi namreč občutek, da sem kljub najbolj upokojenskem tempu še vedno čisto soliden. Kakšna zmota!
Po prvih zavojih tistega dne takoj ugotoviva, da v gozdu ne bo smuke. Izven, predvsem v senčnih delih, pa je obilo lepih zavojev. Uživava, čeprav vsak z grenkim priokusom. Šele zvečer, po turi, namreč izvem, da je bilo Ediju celo pot slabo, bolela ga je glava. To se mu pojavalja večkrat po prebolelem Covidu. Tudi volje mu tu pa tam zmanjka. Jeba!
Tako, kot ne popuščajo bolečine, ne popušča tudi lepota tistega dne. Še več, kar nekako naju potegne pod Veliki Draški vrh. Razmere čudovite, pršilo se je kot v najlepših sanjah.
Na Konjščici naju sonce zaziblje v kratek dremež, prekinila sta ga še dva sotrpina, ki se zagotovo ne bi vstavila pri naju, če ju ne bi premanila najina užitkarska poza. V tistem trenutku sem končno spet začutil, zakaj mi je turna smuka tako všeč. Nikoli namreč nisem hrepenel za nekimi hudimi linijami, se podrejal pripravi za težko hribovsko smučarijo. Turna smuka je več kot to, je pohajkovanje po hribih v zimskem času, na način, da se prilagajaš trenutnim razmeram, da se “zlepiš” z naravo, ji prisluhneš, da deliš svoj korak, zavoj in občutke s prijatelji, da se ustaviš, uživaš, …
In zato ture nisva zaključila, ampak sva se še enkrat dvignila prek krasno speljane smučine in si privoščila še nekaj prav poetičnih zavojev. Na koncu sva družno ugotovila, da je bila tura, kljub temu, da se mi je poškodovan hrbet zaradi zdrsa pod VDV-jem še dodatno načel, da je Ediju glava eksplodirala, pravo turno smučarsko doživetje, dobra kondicijska tura (skoraj 1400m vzpona), parim zavojem pa bi zavidal tudi Križaj. Amen!
Naslov bi se moral glasiti “Zakaj smučajo skozi Jalovčev ozebnik?”. Sam namreč skozenj še nisem potegnil zavojev. Kakorkoli, Jalovčev ozebnik je najmarkatnejši, verjetno pa tudi najbolj znan ozebnik v Sloveniji.
Kaj sploh je ozebnik? V bistvu gre za geografski, geomorfološki strokovni izraz za strm, globok žleb v visokogorju, ki je dolgo v poletje ali vse leto zasnežel, zaledenel (definicija iz Geografsko terminološkega slovarja). Glede na globalno segrevanje in dejanske razmere v Jalovčem ozebniku v poletnem obdobju zadnjega desetletja (ali več), bo verjetno potrebno počasi spremeniti definicijo 🙂
Ozebnik je visok približno 400 višinskih metrov, dolg dobrih 500 m in v najožjih delih širok le cca 10 m. Poteka v smeri SV-JZ in geografsko deli vršni del Jalovca (2645 m.n.v.) od Goličice (2394 m.n.v.).
Vse lepo in prav, ampak zakaj je ozebnik ravno tam, zakaj je sploh nastal in kako?
Bolj ali manj vse alpske doline so nastale vzporedno s prelomi. Prelomi so linije (tudi območja), ob katerih se kamnine zaradi pritiskov premikajo (v različne smeri – odvisno od smeri pritiskov). Prelomi navadno niso samo neke ravne razpoke, linije, ampak gre večinoma za prelomne cone, za širši pas ozemlja ob prelomu ali pa za več vzporednih prelomov. Na tem območju so kamnine “zmatrane”, pretrte, zdrobljene, kot posledica nepredstavljivo močnih pritiskov. Prelomi seveda niso samo površinska struktura, ampak se pod določenim naklonom nadaljujejo globoko pod površje.
Erozija (voda, sneg, veter, gravitacija, …) območja ob prelomu bistveno lažje “odplakne”, “odnese”, saj je kamnina tod zdrobljena. Zato počasi, a vztrajno ob prelomih nastanejo razpoke, zareze, ozebniki, jarki, udorine, rečne struge, na koncu tudi doline. Kakšne bodo površinske oblike ob prelomih, je pogosto odvisno od načina obprelomnega premikanja. Tako nastale geomorfološke površinske oblike so potem priročno ozemlje za delovanje ledenikov. Ti se radi “zatečejo” v prelomne cone, jih še poglobijo in razširijo. Tako so vsaj v alpskem prostoru nastale doline, kot jih poznamo danes (Vrata, Krma, Trenta, Planica, Tamar, …).
Skozi Tamar v smeri SV-JZ teče močan prelom, ki se nadaljuje točno skozi Jalovčev ozebnik in naprej v Loški žleb, gre prek prelaza Čez Brežice in v izraziti liniji preči pobočje pod Plešivcem, Morežem, Briceljnikom v dolino Koritnice.
Pogled na prelom z nasprotne strani Tamarja, torej z JZ je izredno zanimiv, za večino povsem nepoznan.
Ob tem t.i. Tamarskem prelomu je poleg ozebnika, ki je tudi zaradi eminentne oblike Jalovca najbolj izstopajoča naravna zanimivost, še cel kup posebnosti, ki jih je vredno omeniti.
Na sedlu Čez Brežice so ob prelomu zaradi premikov na dan pogledale tako po starosti, kot po nastanku, barvi in strukturi povsem drugačne kamnine od okolice. Mlajše jursko kredne plasti so zanimivo nagubane, plastovite ter zelo podvržene eroziji. Pod sedlom so na erozijskih meliščih teh kamnin nastala obsežna travišča.
Pod vrhovi Loške stene (Plešivec, Morež, Briceljk) prelom poteka prek edinstvene, izrazite in na daleč vidne geomorfološke oblike, ki posledica prelomne cone in ji geografi pravijo tudi bogaz (izraz za kraški jarek). Takšne površinske oblike niso pogoste in jih drugje v Julijcih ne poznam.
V omenjeni prelomni coni je zanimiv še eden izmed najkrajših potočkov v Julijskih Alpah. Na cca 30 metrih je tu izvir in ponor, vmes pa potoček celo meandrira (dela zavoje oz. okljuke).
Toliko posebnosti na tako majhnem koščku je tudi posebnost! Julijske Alpe so čudovit naravni laboratorij za širjenje obzorij, za razumevanje in raziskovanje.
Nekaj primerov različnih fosilov v kamninah ob prelomu
Ob lepih, brezvetrnih, sončnih zimskih dnevih je čas tudi za pohodništvo na jadranskih otokih. Temperature so namreč ravno pravšnje, ambient pa navdušujoč. Ob koncu lanskega in začetku letošnjega leta smo se par dni mudili na Krku in skušali izpeljati kakšen lep pohod. Poti je dovolj za celo življenje, lahko se sprehajaš med vasmi, lahko med pašniki, v gozdovih, ob obali, na planinskih poteh do prav spodobnih vrhov, mimo zalivov, po kanjonih, …
Čudovito speljane poti med suhozidi
Hoja omogoča spoznavanje krajev, narave, ljudi, kulture. In sebe. Pomeni videti in vedeti. Razumeti in čutiti. Spoštovati.
Ob fotografiranju detajlov se ustavi čas in napolni duša
Najvišji vrh na otoku je Obzova, ki pa se bistveno ne razlikuje od sosednih vrhov, zato smo se odločili in prehodili vse naokrog. Bilo je toplo, razgledno, poučno in družabno.
Veli vrh, Brestovica, Obzova
Burja je lepo upognila brinje
Človek se mora vprašati, kdo je na roke postavljal na stotine kilometrov suhozidov? Neverjetno delo!
En dan je bil namenjen SZ delu Krka, kjer je kraj Glavotok. Sprehodili smo se ob slikoviti obali s krasnimi zalivi in odkrivali poti med nekdanjimi pašniki in gozdovi nad obalo, skrbno speljane med suhozidi.
Koristne informacije in celo aplikacijo s pohodniškimi potmi najdete na: https://experiencekrk.com/sl/pohodnistvo/
