Na Galetovec se dragi popotnik odpravi le ob jasnem vremenu in odlično vidljivostjo, kajti ta sicer komaj prepoznavni vrh na južnem robu Pokljuke je eden najimenitnejših razglednikov.

Nanj vodita iz Bohinjske Bele dve poti, medtem ko ga s Pokljuke “naskočite” s severa, najbolje kar mimo Belske planine. Pokljuški dostop je lahek, udoben, skoraj se ne boste spotili, povsem drugačna sta pristopa iz doline.

Trenutno izbirava lažje in bolj položne pristope in poti, a vseeno privlačne in zanimive. Otoplitev se pozna tudi na Pokljuki in večkrat se nama je pod nogama udrlo v južnem snegu. Pot ni povsem utrjena, le malo je bilo namreč predhodnikov, ki so se podali na Galetovec prek Belske planine. Po sledovih sodeč pa je bil eden od njih na motornih saneh. Nekateri pravijo, da bi morali take sorte rekreacije na prostem dovoljevati, ampak meni to ne bo nikoli jasno, zakaj je potrebna taka rekreacija v naravnem okolju.

Žal nama vreme ni služilo in privlekla se je tanka koprena, ki ni obetala lepih razgledov.

Mislim, da sva porabila kakšno uro do vrha Galetovca, ki pa resnično ni pravi vrh. Gre za dvignjen, z gozdom porasel pomol nad dolino Save Bohinjke, ki tvori južni rob zakrasele kraške planote Pokljuka.

Razgledni pomol je poznal že Valentin Vodnik, od včeraj pa sva si ga v spomin zapisala še midva. Ko sva stala na robu in gledala v koprenasto okolico sva si obljubila, da bova prišla ob lepem vremenu in uživala razgled, ki mu ni para daleč naokoli. Se vidimo, še enkrat, na pomolu.