Zbudila sva se v jutro brez oblačka. Jaz se v bistvu nisem zbudil, ker skorajda nisem zatisnil oči preko noči. Nimam pojma zakaj, enostavno nisem mogel spati. Edo pa se je zbudil z razbolelimi prsti. Takoj mi je dal vedeti, da ga Veliko Špičje ne zanima.

Šel bo kar naravnost po Triglavski dolini navzdol in me počakal pri koči. Jaz pa sem snedel besedo prejšnjega dne, ko sem dejal, da če on ne bo šel, potem tudi jaz ne bom silil. Enostavno sem že predolgo čakal na ta prekrasen greben nad jezerskimi očesi na eni in Trento na drugi strani.

Spomnim se na torbico prve pomoči, ki jo vedno nosim s seboj in predlagam Ediju, da si povije prste. Takrat še nisem slutil, da bom konec dneva ostal s prazno torbico. Ampak, se je splačalo. V trenutku, ko naj bi se najini poti ločili, je Edo kar naenkrat nadaljeval v moji smeri. Vedno me preseneti takrat, ko to najmanj pričakujem.

Čez zakrasele pode, polne nenavadnih oblik, ki jih je v apnencu izoblikovala voda, se začneva vzpenjati na greben, ki ima kar precej vrhov. Nekako me je spominjal na greben Košute, malce bolj skalnat in krajši.

Razgledi so bili tokrat res navdušujoči, vendar le za kratek čas. Že kmalu dopoldan pa so se privlekle meglice in nekakšna kofuzna svetloba, ki je zopet onemogočala fotografsko še bolj polno popotovanje. Saj je bilo čisto vseeno, na grebenu sem namreč užival kot že dolgo ne.

Po grebenu se hodi kar konkretno gor in dol, pot je speljana večinoma po južni strani, seveda pa se spogleduje tudi z bolj resno, trentarsko stranjo.

Z vrha sva se spustila proti Dvojnemu jezeru. Kmalu po začetku spusta je Edo obsedel v topli travi in bil povsem brez motivacije za naprej. Prsti so se začeli močneje oglašati. Ocenil sem, da mu ne morem kaj prida pomagati, pa tudi vem, da on ne bi pustil, da bi ga pomiloval ali kaj podobnega, zato sem odbrzel v dolino. Nižje sem ga parkrat poklical, pa nič. Potem pa najprej prileti lep kamen čez skalni previs, za njim pa se zasliši Edijev glas.

Še parkrat bolj podrobno prisluhnem, ker se mi dozdeva, da nekdo poje. Potem se petje spet poleže in čez čas spet močneje pojavi. Pogledam nazaj in vidim Edija, ki dobesedno leti po poti in si zraven pripeva neke “ta spodne” komade. Ker ima v ušesih slušalke, sebe ne sliši in nima pojma, kako na glas prepeva. No, njegovemu petju komaj lahko rečem petje, ker je posluh pozabil v prejšnjem življenju. Takoj pa sem vedel, za kaj gre. Prepeval si je namreč za motivacijo, da je lažje premagoval bolečino. In uspelo mu je, saj je kar poletel do Koče pri Triglavskih jezerih.

Nekaj počitka na prijetnem sončku in že sva hitela mimo Črnega jezera proti poti čez Komarčo, ki je bila strma bolj, kot bi si želel. Na koncu obvezna kava in Cocacola v Savici. Kakor se je vlekla pot čez Komarčo, toliko bolj hitro sta odbrzela dneva, preživeta v idiličnem okolju. Že naslednji dan me Edo mori z imeni vrhov, za katere pravi, da bi jih morala na poti osvojiti, pa da mu nisem povedal zanje. Nikoli mu ni zadosti, kljub vsem njegovim poškodbam je en velik otrok z včasih prevelikimi načrti. Prav zato mi je v njegovi družbi zmeraj lepo.