Včasih ne veš kje bi začel, ker je v glavi preveč vtisov. Prejšnji teden si je naša mala družinica privoščila dopust v Logarski dolini. Nastanjeni v prijetni lovski koči smo preživeli pet dni, mislim, da enega najlepših dopustov do sedaj. Logarska dolina z okolico je v tem času naravnost čudovita.

Pogled s koče prek pašnikov na Ojstrico in njene podložnike je bil prvovrsten tako podnevi in ponoči.

Ne samo obdajujoči hribi, tudi kulturna krajina v dolini je spojena z naravo.

Obiskali smo Robanov kot in Robanovo planino, kjer jesen že zavzema modne piste.

Največ časa pa smo “zapravili” s pohodi po panoramski cesti pod Olševo. Tu smo se prelevili tudi v pobiralce (in ne nabiralce) gob, ki so se dobesedno nastavljale na gozdnem robu. Treba se je bilo le skloniti in pobrati še bratce in sestrice.

Panoramska cesta pod Olševo prav vabi kolesarje in pohodnike, vsakih nekaj km vas pričaka turistična kmetija na nenormalno lepih koncih, pomolih, senožetih, pogled pa vam bo vseskozi uhajal na zatrepe Matkovega in Robanovega kota ter Logarske doline. Ne boste pa prikrajšani tudi za pogled na severno stran Raduhe, Potočko zijalko v južnih ostenjih Olševe in šopek vrhov Kamniško Savinsjkih Alp. Privoščite si še ogled cerkvice v Sv. Duhu, pobožajte kakšno kravo v zahvalo za navdušujoči sir, ki ga boste kupili pri prijazni ženici na kmetiji Žibovt.

Prvič se mi je po zeloooo dolgem času zdelo, da se je v tej prelepi pokrajini ustavil čas. Pet dni v Logarski je bilo kot 14 dnevno uživanje, ponavadi čutim ravno obratno. Brez radia in televizije smo ob krušni peči preživljali večere, obsijane z luno in pozitivno energijo. Verjetno se prav zato v zadnjih dneh objave na blogu vrstijo s svetlobno hitrostjo, pa tudi v službi me skorajda ni za ustavit. Dobro, da je Logarska dolina, brez nje bi bila Slovenija le Slovenija, tako pa je Slovenija z Logarsko dolino.