5 let nazaj sva z Bojano prvič odšla na kolesarsko potovanje. Izbrala sva si kar visokoleteč cilj, prekolesariti državico Ladakh na severu Indije v bližini meje s Pakistanom. Priprave so bile kar naporne, predvsem je bilo potrebno veliko logistike, ker potuješ z velikimi škatlami. Ker se torej od leta 2004 nisem lotil pisati članka o najinem potovanju, razen skromne objave na svojem blogu, bom skušal strniti vtise v parih zapisih. Današnji bo govoril o transportu na poti.

V kolesarski trgovini sva dobila prazne škatle za transport koles. Pakiranje koles ni bilo najbolj zabavno opravilo, ampak je šlo. Bolj naju je skrbel transport z letali in kasneje z lokalnimi avtobusi. Na Brniku sem prek nekih vez celo sam spremljal natovarjanje škatel na letalo, da ne bi že v začetku prišlo do kakšnih poškodb. Z letali torej nisva imela nobenih težav, tja in nazaj. Imela sva pa drobceno težavo z uslužbenko letalske agencije na letališču v Delhiju, in sicer na poti nazaj. Zavedala sva se, da je potrebno za prtljago, težjo od 20 kg doplačati. Najina prtljaga je imela blizu 30kg. Uslužbenka je torej zahtevala kar mastno doplačilo, midva pa sva se izgovarjala na vse mogoče načine, od tega, da sva brez denarja, da sva študenta, itd. Nič, ni se premaknila. Potem sva zahtevala nadrejenega. Povabil naju je v pisrano in v petih minutah smo bili zmenjeni. Doplačala sva minimalno, najverjetneje kar njemu v lasten žep. To je Indija.  Najino potovanje se je začelo v New Delhi-ju, kjer kar naenkrat ostaneš sredi velemesta sam s temi ogromnimi škatlami, utrujen od poti in z željo po takojšnjem nadaljevanju poti na sever države. Prvi prevoz je bil z oldtimerjem v območje mesta, kjer naj bi bile agencije, ki so ponujale karte za avtobusne prevoze.

V eni izmed agencij sva preživela prvi zanimiv dan. Najprej so naju skušali prepričati, da v Manali (mesto na severu, kjer sva načrtovala začetek kolesarskega dela poti) ne pelje noben avtobus. Raje naj bi vzela terensko vozilo. Seveda nama je bilo takoj jasno, kam pes taco moli. Po dolgem pregovarjanju sva končno dobila avtobusne karte. Opozorila sva tudi na najini veliki škatli in dobila sva odgovor: “No problem”. Do avtobusne postaje naju bo odpeljal eden izmed uslužbencev agencije. Ko se je ura avtobusnega odhoda že nevarno bližala, sva povprašala po prevozu. In kar naenkrat: “Big problem, your boxes, big boxes.” Po nekaj minutni zmedi, dviganju pritiska, sva uspela zlesti v eno čisto navadno rikšo. Prizor, v katerem sedi Bojana na zadnjem sedežu skupaj s škatlo, ki na pol gleda iz rikše in z menoj na prvem sedežu, skoraj v objemu voznika in z desno roko na škatli, ki je bila samo položena na platneno streho rikše, je bil naravnost neverjeten. Kako smo uspeli priti do avtobusne, ki sploh ni bila avtobusna, mi še danes ni jasno.

Da zaplet ne bi bil preveč dolgočasen, naju s škatlami niso pustili na avtobus, kljub najinima vnaprej plačanima kartama. Spet prepir, pregovarjanje in nato avtobus spelje brez naju. Takrat pa povzdignem glas in kot bi odrezal. Vse smo se zmenili v eni minuti. Škatle so romale na streho avtobusa, midva pa na ločene sedeže v avtobusu. Ne vem sicer, zakaj, ampak morala sva sedeti narazen. Pri tem pa je Bojani zavrelo in se je brez pomislekov takoj prisedla k meni.

16 ur vožnje nisem zatisnil oči, ker je bila vožnja en sam rodeo. Gas, bremza, gas. Nonstop. In ob misli, da najini škatli nista na strehi niti privezani, me je zmrazilo. Srečno se je končalo, uf! V nadaljevanju sva se načrtno izogibala prevozom z avtobusi. Pa vendar se novim zapletom nisva mogla izogniti. Ko sva se že vračala nazaj proti New Delhiju, smo se sredi noči ustavili skupaj še z enim avtobusom, ki je celotno pot peljal za nami. Dobili smo ukaz, da se premestimo iz enega v drug avtobus. Brez razloga, pojasnila, itd. Potem se je celo izkazalo, da naš novi voznik ne zna priti v New Delhi. Peljali smo se čez polja, zaselke, vasi in končno prispeli do velemesta. Ko je že kazalo, da je vse za nami, nas avtobus ni odložil na avtobusni postaji, temveč kar nekje sredi mestne džungle. Ma, saj ne moreš verjeti. Spet sva ostala ob robu ceste, sama z najinimi “big boxes”. Ostali so takoj dobili prevoz, nama ni hotel nihče ustaviti. Na koncu se sicer vse reši, vendar nikar na tako pot s pomanjkanjem zdravih živcev in hitro jezo.

Ves ostali del najinega 6 tedenskega potovanja sva bolja ali manj prekolesarila. Bolja ali manj zato, ker sva del poti kar prepešačila. Kako? Kaj pa kolesa? Kolesa so romala na konjski hrbet. Raje peš kot z avtobusom! Bil je krasen 6 dnevni treking.