Nadaljujem zgodbo o kolesarjenju po Indijski Himalaji. Spanje je privilegij. Če na potovanjih dobro spiš, potem imaš veliko od dneva. Spominjam se, da sva zaradi utrujenosti od kolesarjenja včasih zaspala že ob sedmih zvečer. Jaz osebno potrebujem veliko spanja, da dobro delujem. V Indiji sva spala večinoma v dobrih sobah, sicer skromnih, a vendarle. Doživela sva tudi “naj” luknjo, kjer je bilo resnično grozno. Najlepši pa so seveda večeri in jutra v šotoru, nekje v naravi.

In čeprav na poti nisva preštela kolesarjev na prste ene roke, sva že prvi camp delila s “sobrcači”.

Ponekod so bili ob poti posejani že postavljeni šotori, ki so čakali na popotnike v jeep-ih, kar sva tudi midva s pridom izkoristila.

Na prostrani planoti pred najdaljšim vzponom čez najvišji prelaz na poti (5400m), sva si zavetje poiskala med porušeno, najverjetneje vojaško naselbino.

S kolesom se vzpenjaš razmeroma počasi, zato nama višinska bolezen ni delala nikakršnih težav.

Verjetno najlepši kotiček za spanje pa sva imela že globoko v dolini Zanskar, na prelepem travniku, na stiku večih ledeniških dolin. Na granitni skalni blok sva odložila robo in uživala svobodo. Mmmmmm, kako lepi spomini so to!

Ne morem pa mimo prijaznih domačinov v Rangdumu (Zanskar), ki so naju prijazno vzeli v njihov topel domek. Kakšno gostoljubje, prijaznost, dobrota in toplina. Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti.