Zadnji vikend je končno naš službeni ferajn uspel izvesti dvodnevno turnosmučarsko turo. Žal se sam spet nisem uspel izmuzniti iz vseh obveznosti in sem dopoldne v Bohinju še predaval nadobudnim interpretatorjem. Tako sem šele ob dvanajstih štartal s Krme, kjer je dobesedno vse teklo od vročine.

Otovorjen s skorajda vso fotografsko opremo (le kaj zavraga sem mislil???) sem le stežka pridobival na višini.

Pogled nazaj v dolino je popolnoma pomladanski, navzgor se zima še drži. V zatrepu doline zavijem proti Bohinjskim vratcem.

Skozi lep macesnov gozd se spretno izognem ogromnim plazovinam izpod Draških vrhov.

Vročina na vzponu me skorajda popolnoma izčrpa, zato z zadnjimi močmi prilezem na sedlo.

S sedla se odprejo pogledi na Velsko dolino in vrhove nad njo. Se je splačalo malo potruditi.

Smuke se niti ne bom spominjal, to namreč ni bila smuka v pravem pomenu besede, bolj plavanje in borba za preživetje.

Tole sicer ni bilo naše prenočišče, saj smo si privoščili Kardeljevo rezidenco, vseeno pa je ambient identičen, torej Triglav na levo zadaj, Vernar na desno. Vodnikov dom pod Bohinjskimi vratci je v zimski sobi tudi gostil peščico smučarjev.

Že od doma sem se veselil večernega fotkanja, toda ni bilo res prave “štimunge”, potem pa sem v ponedeljek pri pregledovanju fotografij še ugotovil, da sem imel cel vikend ISO nastavljen na 800. Butec!!! Vseeno mi je uspelo nekaj posneti.

Triglav z macesnom

Macesni, rušje, sneg, skale

Sonce, sence, grbine, vertikala

“Zvečerni” Triglav

Detajl

ku, ku Vernar