Prejšnji dan sem imel učne ure zgodovine na terenu. Najprej šteto v desetinah let. Še svež spomin na vojno in nesmisle.

Grem malce višje in že sem v plitvem morju, dobrih 200 mio let v preteklosti. Školjke, ki nemo govorijo zgodovino naših alp. In živ spomin na prvo tovrstno srečanje na Triglavskih podih.

Zagrizem v breg, vroče jutro hladijo macesnove krošnje.

Na razgledišču se ozrem nazaj in opazujem nenehen boj med živo in neživo naravo.

Kmalu bleščeče beli apnenec zamenjajo tanke plasti sivega in rjavega laporja, ki veselo prepereva in se drobi pod nogami.

Ko stopim v prepereto grapo se nad mano odpre najstarejši svet narodnega parka, star skoraj 250 mio let. Lep občutek in krasna zgodba za radovedne otroke.

Še razgledi za dušo, potem pa skok nazaj v realnost.