Včeraj mi je pripoved kolega zopet odprla oči. Pred leti je delal na enem od slovenskih smučišč, kjer je skrbel za ureditev smučišča, varnost. Spominjal se je nenehnega obiska in preverjanja raznoraznih inšpektorjev (za delo, tržni, za varnost, …), ki so iskali skorajda šivanko v senu. Tako torej, ko gre za varnost ljudi, potem so inšpektorji neizprosni in pogosto prisotni. Podpiram, seveda do neke razumne meje.

Pa poglejmo kako je, ko gre za inšpekcijski nadzor in ukrepanje na področju varstva okolja in narave. Peto leto sem zaposlen v naravovarstveni organizaciji, inšpektorja za okolje in naravo pa sem videl enkrat, po naključju. Da ne bo pomote, inšpektorji osebno niso nič krivi. Gradbene inšpektorje sem videl nekajkrat, veliko smo skušali sodelovati, premikov je bilo malo, premalo. Nato pa je letos po devetih letih veljavnosti uredbe, ki govori o črnih gradnjah, prišlo do pravnomočnih odločb o rušitvah. Končno. A lej ga zlomka, reveži nelegalni graditelji, župan z dvojnimi merili in “dobronamerni” mediji so napadli delo neodvisnih inšpektorjev in zopet skušali svoje interese potisniti pred varstvo okolja in narave. Toliko o tem, koliko nam pomeni narava, koliko spoštovanje, koliko lastni interesi, …