Strunjanski klif je odprta knjiga, priročnik o tem, kako vrsta kamnine vpliva na obliko pokrajine. Klifi so namreč grajeni iz fliša, mešanice kamnin, ki so izrazito nagnjene k preperevanju. Od spodaj jih napada morje in povzroča njihovo krušenje, od zgoraj pa preti dež, ki spira in erodira. Tako nastajajo oblike, ki so bolj ali manj povezane z gravitacijo.

Od daleč se lepo vidi, kako deluje padavinska voda in tvori majhne kanjone in vmesne stebre, podobno kot v Triglavski severni steni (Čopov steber, Gorenjski steber, …), le da so tam nastajali precej dalj časa 🙂

Ko stopi človek pobliže pohlevni klifi pokažejo malce resnejši obraz. Včasih si je treba skoraj zlomiti vrat, saj je do vrha klifov tudi 80m. Hodimo pa po kosih apnenčevih skladov, ki so ostanek nekoč “debelejšega” klifa, ki ga vsako leto eozija oži in oži. 

Preperevanje in erozija ter menjavanje debelejšihin različno odpornih plasti povzroča značilen lom vmesnih debelejših apnenčevih plasti, v trikotni obliki.

Da je šlo za hitro menjavanje zrnatosti odloženega materiala in za hitre, nenadne procese (fliš namreč nastane z odlaganjem podvodnih zemeljskih plazov), dokazujejo naslednje fotografije menjavanja plasti apnencev, laporjev in peščenjakov.

In kot vedno v sedimentnih kamninah najdemo fosilne ostanke, tokrat sledove lazenja po morskem dnu.

In na drugi strani novo življenje.

Še par detajlov.

Tako, to je le par besed in predvsem fotografij o čudovitem koščku slovenske obale, vrednem obiska in uživanja. In ker gre za obalo in morje, brez sončnih zahodov ne gre.