Ponedeljek, 26.03.2012.

Od zadnje skupne ture je Ediju pognalo nekaj sivih las (kar pa ne prizna), vsaj tri otroke več imamo skupaj, Blaž je bil vmes direktor in stečajni upravitelj, prevzel je škofjeloško državljanstvo, jaz sem menjal službe, zrasel mi je trebuh, zaradi narave svoje službe pa so Julijske Alpe tudi takrat, ko sem na dopustu, službeni teren. Čeprav je torej minilo nekaj let, so me takoj, ko je zjutraj Blaž pripeljal na avtobusno s Hyundai Lantro wagon (neznan letnik) in sem se komaj zbasal v povsem poln avto (rolke, sumljive ledraste torbe, stare cunje, …), v katerem so na kasetofonu prepevali Placebo, Chemical brothers in ostala druščina, prevzeli tisti stari občutki in vse je bilo tako kot pred mnogimi leti. Smeh od začetka do konca. Sam sem pozitivc, a šele v njuni družbi vidim, kaj pomeni  biti pozitiven. Nekako se ujamemo. Onadva bi celo pot delala pavze, jaz jih malo priganjam, čeprav zdaj samo z besedami, ker jih itak ne morem loviti. V zameno jima malo povem, kje sploh smo, kateri je oni in tisti vrh, zakaj hodita po afriških tleh, itd. Uravnotežena druščina.

Zagrizemo v breg, do snega imamo vsaj 5 pavz, dvakrat na veliko potrebo, dvakrat menjamo cunje, kakšen dim tud paše po jutranji kavi na bencinski. Za in pred nami pa se je naslikalo čudovito jutro.

Blaž

V Vratih je suho kot poper, ne duha ne sluha o kakšni snežni odeji, o zimi, tako da sploh ne morem verjeti, da bomo za ovinkom stopili na sneg.

Takole v hribih se namesto v gostilni fantom odvežejo jeziki in povemo si vse tisto, kar si v zadnjih letih ob bežnih srečanjih niti ne omenimo. Blebetamo huje kot vse ženske skupaj.

Edo, v ozadju dolina Vrata

Blaž

Nekaj časa še mučimo noge in ramena, potem pa spet počitek in končno smuči na noge.

 

V mislih celo pot premlevam, da je turna smuka sama po sebi sicer ena najlepših dejavnosti v naravi, a je predvsem lepa zaradi družbe v enkratnem ambientu. Vezi, ki se stkejo med prijatelji v gorah so nekaj edinstvenega, enostavno lepega.

Proti vrhu ju vse bolj in bolj gledam v hrbet, česar nisem bil navajen, a življenje se obrača in mi z njim. Enkrat si spredaj, drugič zadaj. Vrhunec že tako lepega vzpona je zadnji del, ko se vzpenjaš po širokem hrbtu, kjer se ti odprejo pogledi na

Razor

Pihavec in v ozadju Vršac, Kanjavec in Zelnarice

Kriške pode, Zadnjiški ozebnik in Lepo Špičje

in na lepotca

Potem pa smučamo, razmere kot smetana na torti, ko ne veš al bi se smejal al jokal. In ubereš nekaj vmes, spuščaš čudne glasove zadovoljstva, mrmraš pri sebi in si govoriš, da si največji idiot, ker bi lahko bil tukaj že v petek, pa soboto in nedeljo. In ker nočemo, da je vsega tako hitro konec, nazaj v klanec pa se nam ne ljubi, se zopet parkiramo in sončimo, klepetamo, meditiramo.

Blaž se izkaže še z retro stilom, nima le oldtimerja na štirih kolesih, temveč tudi telefon in fotoaparat, za katerega je izdelal lastni pokrovček. Ob tej priložnosti se zahvaljuje Radenski za izreden doprinos pri njegovem fotografskem razvoju, Alpini pa za 25 letno zaščito pred mrazom.

Da pa je res vse minilo v maniri starih cajtov, je Edo kot že ničkolikokrat do sedaj vsaj eno stvar na turi izgubil (tokrat rokavico), Blaž pa je znova pokazal, kako je imeti srečo v nesreči. Na enem od zadnjih smučljivih delov, na najbolj strmem odseku, se je malce pogovoril z rušjem in zdrsnil. Odpelo mu je smučo, ki je z nadzemeljsko hitrostjo letela proti nama z Edijem (Edo je mislil, da je plaz), a tik pred nama odskočila in se zapičila v sneg. Zjutraj sem oba sicer vprašal, kaj naredita, ko se jima odpne smučka, saj na smučah nimata niti trakov niti bremz, pa sta mi v smehu in s 100% prepričanjem odgovorila, da se to njima nikdar ne zgodi.

Verjetno bi še danes ležali na tisti mehki travi pod Dolkovo glavo, za katero bi rad Blaž vedel, kdo opravlja košnjo??, če ne bi Stenar pojedel sonca in nas pregnal v dolino.

Nekaj vtisov s ture pa na Edijevem blogu.