Rad imam svojo službo. V poklicnem naravovarstvu imaš pogosto občutek, da delaš pomembno stvar za naravo in priznam, da me to pogosto izpolnjuje, zadovoljuje. Pa vendar večkrat na račun strogega varstva narave omejujem človeka. Tudi sam sem človek, del narave. Tudi sam sem turni smučar, gornik, plezalec, gorski kolesar, voznik, fotograf, … Veljajo tudi zame pravila, ki jih zahtevam od drugih?

Včasih me zmoti dejstvo, da nekateri ljudje sploh nič ne vedo o varovanju narave, o naravi nasploh, o vplivih nanjo. Od njih pričakujem, da to razumejo, tako kot to razumem sam. Nekateri jo razumejo samo kot prostor za svoje dejavnosti, nekateri kot surovino, skoraj vsem se zdi lepa. Neupravičeno tlačim ljudi v isti koš in jih gledam kot nasprotnike, pa čeprav si tega ne želim.

V naravovarstvu je še vedno zelo veliko strogega, pasivnega varstva, vse več tudi kabinetnega, brez dobrega poznavanja narave, procesov. Predvsem so krivi predpisi. Zato se v javnosti ustvarja negativno vzdušje, svoje doda internet, kjer se je veliko lažje izkašljati in pljuvati. Premalo je aktivnega varstva s pogovori, poslušanjem, argumentiranjem, dokazovanjem, opozarjanjem, ozaveščanjem. Na ta način so sicer popuščanja in kompromisi, pa vendar zelo verjetno na obeh straneh. Seveda je to možno le takrat, ko poseg ali dejavnost predvideno nima prevelikega vpliva. V kolikor ga ima, kompromisov ni dobro sklepati.

Na koncu smo vsi ljudje, naravovarstveniki in ostali. Razumeti moramo sebe in svoje potrebe na eni strani ter razumeti in spoštovati živo in neživo naravo na drugi. Potem bo dobro za vse.