Pa smo šli tudi mi, v Otlico in na ogled Otliškega okna, naravne vrednote, ki ni le zanimiva geološka in geomorfološka posebnost, ampak je lepa na pogled, v mislih pa spodbuja domišljijo.

Otlica je majhna, razložena vasica, skrita za kraškim robom. Tu so doma kraji, kjer je tudi burja našla svoj dom. Kraški rob je v bistvu geološko čudo, strma pregrada med zakraselo Trnovsko – Nanoško planoto in spodaj ležečo flišno vinorodno Vipavsko dolino. S severa so zaradi nastajanja Alp in širjenja prostora pritiski narinili pakete apnenčevih kamnin na južneje ležeče flišne kamnine. Nastal je kraški rob, brez katerega ne bi bilo burje in klenih ljudi v dolini vetra.

Kraški rob ne zaznamuje teh krajev le po obliki pokrajine, naravnih danosti, temveč je tukaj prava vremenska mineštra. Mešanje zraka z notranjosti Slovenije in toplih morskih sapic ter mogočne skalne stopnje kraškega roba ustvarja burjo, ki nabere hitrost na strmini in se zaganja po dolini. Ko pa zapiha blagi jugozahodnik, takrat je več ljudi v zraku, kot na tleh. Tudi včeraj, tudi včeraj!

Otliško okno s kraške strani sramežljivo mižika skozi bukve. Draž tega naravnega okna je predvsem v njegovi imenitni lokaciji in dejstvu, da se lahko sprehodiš skozenj. Večina naravnih oken, tudi Otliško, nastane ob prelomih, razpokah, kjer zaradi zdrobljenosti kamnin narava tisto manj odporno vzame, tisto bolj odporno pa pusti, da le počasi prepereva.

Kamorkoli pogledaš naokrog, kamen, bukve, par smrek, pa spet kamen, bukve in poredko travnik, pašnik. Tu moraš imeti presneto rad kamen.

>

Bil je lep, kratek izlet, primeren za vsakogar, leta niso važna, važna je volja in motiv za doživetja.